(1)
Če za ugotovitev nekega dejstva ni neposrednega dokaza ali ga ni mogoče ugotoviti na podlagi drugih dokazil, se sme vzeti kot dokazilo za ugotovitev takega dejstva tudi ustna izjava stranke. Izjava stranke se sme vzeti kot dokazilo tudi v malo pomembnih stvareh, če naj bi se neko dejstvo sicer dokazovalo z zaslišanjem priče, ki živi v kraju, oddaljenem od sedeža organa, ali če bi bilo sicer zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravic stranke.
(2)
Z zakonom se lahko predpiše, da se poleg primerov iz prvega odstavka tega člena posamezna dejstva tudi v drugih primerih lahko dokazujejo z izjavo stranke.
(3)
Verodostojnost izjave stranke se presoja po načelu, ki je predpisano v 9. členu tega zakona.
(4)
Preden sprejme izjavo, mora uradna oseba, ki vodi postopek, opozoriti stranko na kazensko in materialno odgovornost, če bi dala krivo izjavo.