(1)
Javni tožilec ima pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo v stvari, v kateri ni mogoč upravni spor, sodno varstvo pa ni zagotovljeno izven upravnega spora, če misli, da je bil z njo prekršen zakon.
(2)
Zahteva za varstvo zakonitosti po prvem odstavku tega člena se lahko vloži v enem mesecu od dneva, ko je bila odločba vročena javnemu tožilcu; če mu ni bila vročena, pa v šestih mesecih od dneva, ko je bila vročena stranki.
(3)
Zahtevo za varstvo zakonitosti vloži zvezni javni tožilec, kadar odloča o njej zvezni organ, in republiški oziroma pokrajinski javni tožilec, kadar odloča o njej republiški oziroma pokrajinski organ.
(4)
O zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbo, ki jo je izdal v upravnem postopku zvezni upravni organ ali organizacija, nad katero ima nadzorstvo zvezni organ, odloča zvezni upravni organ, ki je pristojen za odločanje o pritožbi zoper izpodbijano odločbo, če takega upravnega organa ni, pa Zvezni izvršni svet. V drugih primerih odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti republiški oziroma pokrajinski upravni organ, ki je pristojen za zadevo, za katero gre v odločbi, če takega upravnega organa ni, pa izvršni svet skupščine republike oziroma izvršni svet skupščine avtonomne pokrajine.
(5)
Na zahtevo za varstvo zakonitosti lahko pristojni organ razveljavi izpodbijano odločbo ali pa zahtevo zavrne. Zoper odločbo, izdano o zahtevi za varstvo zakonitosti, ni dovoljena pritožba.