(1)
Dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, mora stranka navesti natančno, po resnici in določno.
(2)
Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 172. členu tega zakona niso dolžni izdajati.
(3)
Če stranka v pozneje določenem roku ne predloži dokazov, organ zaradi tega ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni bil vložen (drugi odstavek 68. člena), temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o upravni stvari.