(1)
Odločba se lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali javnega tožilca.
(2)
Odločba se lahko izreče za nično v celoti ali deloma.
(3)
Odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, ali organ druge stopnje, če organa druge stopnje ni, pa organ, ki je z zakonom pooblaščen za nadzorstvo nad delom organa, ki je izdal odločbo.
(4)
Zoper odločbo, s katero se kakšna odločba izreče za nično ali se zavrne predlog stranke ali javnega tožilca, naj se odločba izreče za nično, je dovoljena pritožba. Če ni organa, ki odloča o pritožbi, je mogoče zaradi take odločbe začeti naravnost upravni spor.