TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi dedinje V. L. T. se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva temu sodišču vrne v novo odločanje.

Skupnost dedičev, ki nastane s smrtjo zapustnika, praviloma preneha z delitvijo zapuščine med sodediče. Na osnovi te delitve vsak dedič dobi v izključno last določene stvari in pravice iz zapuščine, ki ustrezajo velikosti njegovega dednega deleža. S sklepom o dedovanju sodišče samo ugotovi, v kakšnem razmerju dediči dedujejo (3. točka drugega odstavka 214. člena ZD), dediči pa si morajo dediščino še razdeliti. To lahko storijo že v zapuščinskem postopku s sklenitvijo dednega dogovora, ki ga sodišče povzame v sklep o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD), lahko pa to storijo tudi kasneje, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sklenitev takšnega sporazuma o delitvi dediščine pa odpade, kadar zapustnik že z oporoko določi, katere stvari gredo posameznim oporočnim dedičem, saj takšno oporočno določilo šteje kot razdelitev zapuščine in je zapuščinsko sodišče (v kolikor se dediči ne sporazumejo drugače) nanj vezano.

Posamezni od zapustnikov kot solastnik spornih nepremičnin z oporoko z njimi kot s celoto ni mogel samostojno pravno veljavno razpolagati tako, da bi jih med dedinji razdelil v naravi.

Izhodišče za iskanje pravega oporočiteljevega namena in razlago oporoke je sama vsebina oporoke. Sodišču se ni potrebno držati posameznih izrazov, temveč je njegova naloga najti smisel, ki izhaja iz izjave poslednje volje kot celote. Pri tem si sodišče sicer lahko pomaga z dejstvi in okoliščinami, ki niso razvidna iz same oporoke, z njeno razlago pa ne sme vnesti vsebine, ki v oporočni volji ni bila izražena. Napotilo iz drugega odstavka 84. člena ZD - razlaga v korist zakonitega dediča ali v korist tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost - je v razmerju do oporočiteljevega pravega namena iz prvega odstavka tega člena tako subsidiarne narave in pride v poštev le v primeru, če je podan dvom o pravem oporočiteljevem namenu.

Sklep o dedovanju je sodna odločba deklaratorne narave, zato je z dajatvenim izrekom, ki bi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju predstavljal izvršilni naslov, tudi sicer nezdružljiva. Ker upniki, četudi v tem postopku priglasijo svoje terjatve, v kolikor niso predlagali ločitve zapuščine skladno s 143. členom ZD, niso stranke zapuščinskega postopka, pa za ugotavljanje v tem postopku s strani upnikov priglašenih terjatev v izreku sklepa o dedovanju ter za napotitev upnikov na pravdo, da te terjatve uveljavijo, zapuščinsko sodišče nima osnove in za takšno postopanje tudi ni nobene potrebe.