5. člen
(pomen izrazov)
V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
1.
»država članica« je država članica Evropske unije in država članica Evropskega gospodarskega prostora;
2.
»država članica ustanovitve« je država članica, v kateri ima ponudnik čezmejne storitve sedež;
3.
»država članica opravljanja storitve« pomeni državo članico, v kateri opravlja storitev ponudnik s sedežem v drugi državi članici;
4.
»diskriminacija« pomeni vsako diskriminacijo, pravno ali dejansko, neposredno ali posredno, na podlagi državljanstva, prebivališča ali sedeža;
5.
»negospodarske storitve splošnega pomena« so storitve, ki se ne opravljajo zaradi pridobivanja gospodarskih koristi in so v pristojnosti države ali lokalne samouprave, kakor so policija, sodstvo, zakonsko določeni sistemi socialne varnosti in podobne storitve, kjer gre za posebno vrsto dejavnosti; običajno se sredstva za te dejavnosti zagotavljajo iz proračuna in so odvisne zgolj od javnega financiranja;
6.
»neposredno in posebno tveganje« pomeni tveganje, ki izhaja neposredno iz opravljanja storitve;
7.
»pomembni razlogi v javnem interesu« pomenijo razloge, ki jih kot takšne priznava sodna praksa Sodišča Evropske unije, vključno z naslednjimi razlogi: javni red, javna varnost, javna zaščita, javno zdravje, ohranjanje finančnega ravnovesja sistemov socialne varnosti, varstvo potrošnikov, prejemnikov storitev in delavcev, zagotavljanje poštenih poslovnih transakcij, boj proti goljufijam, zloraba pravic, varstvo okolja, zdravje živali, varstvo pravic intelektualne lastnine, ohranjanje nacionalne zgodovinske in umetnostne dediščine ter uresničevanje ciljev socialne in kulturne politike;
8.
»ponudnik storitev« pomeni vsako fizično osebo, ki je državljan ali državljanka države članice, ali vsako pravno osebo, ustanovljeno po pravu držav članic, z registrskim sedežem v državah članicah, osrednjo upravo ali osrednjim delovanjem na območju Evropske unije, kakor pravne in fizične osebe določa 48. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ponuja ali opravlja storitev;
9.
»tržna komunikacija« pomeni vsako obliko komuniciranja, namenjenega neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe gospodarske družbe, organizacije ali osebe, ki opravlja trgovinsko, industrijsko ali obrtno dejavnost ali reguliran poklic. Pri tem se ne šteje, da predstavljajo tržno komunikacijo zgolj informacije, ki omogočajo gospodarskim družbam, organizacijam ali osebam neposreden začetek opravljanja dejavnosti, kar vključuje zlasti ime domene ali naslov elektronske pošte, in tudi netržne komunikacije v zvezi z blagom, storitvami ali podobo gospodarske družbe, organizacije ali osebe, ki so zbrana neodvisno, zlasti kadar se dajejo brez finančnega nadomestila;
10.
»prejemnik storitev« pomeni vsako fizično osebo, ki je državljan ali državljanka države članice ali tretje države, ki ima pravice ali izvedene pravice po pravilih Evropske unije, vključno s potrošniki, ali vsako pravno osebo, ustanovljeno na območju Evropske unije, kakor to določa 48. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki v poklicne ali nepoklicne namene uporablja ali želi uporabljati storitev;
11.
»samozaposlena« oseba pomeni fizično osebo, skladno z 49. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ne opravlja dejavnosti v podrejenem razmerju in za to prejme plačilo;
12.
»čezmejne storitve« so tiste storitve, ki niso omejene samo na ozemlje Republike Slovenije, pri čemer je čezmejnost pri ponudniku ali prejemniku storitev, ki sta iz druge države članice, ali če se storitev opravi v drugi državi članici, ne glede na to, da prejemnik ali ponudnik storitev nista iz druge države članice;
13.
»potrošnik ali potrošnica« (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) pomeni fizično osebo, ki pridobiva ali uporablja storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti;
14.
»pristojni organ« pomeni vsako telo ali organ, ki nadzoruje ali pravno ureja storitvene dejavnosti, in vključuje zlasti upravne in druge državne organe, vključno s sodišči, organe lokalnih skupnosti in tista poklicna združenja, zbornice ali druge poklicne organizacije, ki v okviru svoje pravne avtonomije kolektivno urejajo začetek opravljanja ali opravljanje storitev;
15.
»regulirani poklic« pomeni poklicno dejavnost ali skupino poklicnih dejavnosti po predpisih o priznavanju poklicnih kvalifikacij;
16.
»sedež ponudnika« je tisti kraj, kjer ponudnik storitev, ne glede na kraj ustanovitve ali registracije, dejansko izvaja dejavnost za nedoločen čas, pri čemer je treba upoštevati tudi:
-
za sedež ponudnika se šteje kraj, kjer se dejansko izvaja dejavnost tudi, če se družba ustanovi za določen čas ali če najame prostor ali infrastrukturo, ki ji omogoča opravljanje dejavnosti;
-
za sedež ponudnika se šteje tudi kraj, kjer se dejansko izvaja dejavnost, kadar je izdano časovno omejeno dovoljenje za izvajanje samo določenih storitev;
-
za sedež ni treba ustanoviti podružnice, izpostave, enote ali agencije, temveč zadostuje prostor, ki ga upravlja osebje ponudnika storitev ali neodvisna oseba, ki je trajno pooblaščena delovati v imenu in za račun ponudnika storitev;
-
zgolj poštni nabiralnik še ne šteje za sedež, razen kadar to zadošča za ustanovitev;
-
kadar ima ponudnik storitev več sedežev, se za uporabo pravil tega zakona šteje, da je sedež ponudnika tisti, kjer se storitev dejansko opravlja, če pa je sedežev več, se šteje, da je sedež ponudnika kraj, kjer je središče dejavnosti ponudnika storitev v zvezi s storitvijo, ki je predmet presoje ali na katero se veže odločanje po tem zakonu;
17.
»storitev« pomeni, skladno z 49. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije, vsako posamično gospodarsko oziroma pridobitno ali samozaposlitveno aktivnost, ki jo, praviloma za plačilo, opravlja ponudnik storitev, ki je lahko pravna ali fizična oseba. Proizvodnja blaga se ne šteje za storitev, vendar pa se za storitev štejejo posamezne aktivnosti, potrebne za proizvodnjo in trženje blaga;
18.
»storitve javne oblasti« so v skladu s 45. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije in so storitve, pri katerih ne gre za značilnosti civilnih razmerij in pri katerih gre za poseben oblastni položaj, ki izhaja iz suverenih pristojnosti države, in tistemu, ki jo izvaja, daje možnost izvajanja oblasti nad posamezniki. Storitve javne oblasti se ne presojajo po merilu vrste in značilnosti dejavnosti in se mednje ne uvrščajo storitve, ki so zgolj pomožne, pripravljalne ali tehnične, ki omogočajo, da se storitev javne oblasti sploh lahko uporabi;
19.
»tveganje za zdravje in varnost« pomeni v zvezi s prejemnikom storitev ali tretjo osebo tveganje, ki bi lahko povzročilo smrt ali resne telesne poškodbe;
20.
»ustanovitev« pomeni dejansko izvajanje storitvene dejavnosti po 43. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki jo izvaja ponudnik storitev za nedoločen čas in s stalno infrastrukturo, kjer se dejavnost opravljanja storitev dejansko izvaja. Domneva se tudi, da gre za ustanovitev ponudnikov storitev v Republiki Sloveniji, če ne gre zgolj za posamezne storitve, ob upoštevanju večje ali manjše stopnje pogostnosti, rednosti opravljanja dejavnosti in stopnje vpetosti ponudnika storitev na trg posameznih storitev v Republiki Sloveniji, ne glede na sedež ponudnika ali na infrastrukturo;
21.
»zahteva« pomeni vsako obveznost, prepoved, pogoj ali omejitev v predpisih Republike Slovenije, ali drugih predpisih držav članic ali posledično iz sodne prakse, upravnih praks ali predpisov poklicnih združenj ali iz kolektivnih pravil poklicnih združenj ali drugih poklicnih organizacij, sprejetih pri izvajanju dejavnosti na podlagi njihove pravne avtonomije, pri čemer predpisi, določeni s kolektivnimi pogodbami, ki so jih sklenili socialni partnerji, ne veljajo kot zahteve po tem zakonu;
22.
»zavarovanje poklicne odgovornosti« pomeni zavarovanje, ki ga ponudnik storitev sklene v zvezi z morebitno odgovornostjo do prejemnikov storitev in po potrebi do tretjih oseb, za nevarnosti, ki izhajajo iz opravljanja storitve.