Obstoječe stanje v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi se v primerih iz prvega odstavka prejšnjega člena upošteva takole:
1.
kot nosilec pravice na parceli, za katero se ugotavljajo oziroma določajo posestne meje, se vpiše tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi;
2.
posestne meje parcele se ugotovijo po njihovem nespornem poteku v naravi in se vzporedijo s stanjem posestnih meja v zemljiško-katastrskem načrtu; če obstaja novejše veljavno stanje meja v parcelacijskih elaboratih, ki pa ni bilo izvedeno v načrtih, čeprav je bilo izvedeno v zemljiški knjigi, se opravi vzporeditev z navedenimi parcelacijskimi elaborati;
3.
če se z vzporeditvijo po prejšnji točki ugotovi odstopanje med dejanskim potekom meje v naravi in mejo v zemljiško-katastrskem načrtu oziroma mejo v veljavnem parcelacijskem elaboratu, je postopek naslednji:
a)
če je ugotovljeno odstopanje posledica napačnega ali nezadosti natančnega vrisa v zemljiško-katastrskem načrtu oziroma v parcelacijskem elaboratu, se meja ugotovi po njenem nespornem poteku v naravi; meja, ki je vrisana v zemljiško-katastrskem načrtu oziroma v parcelacijskem elaboratu, postane neveljavna;
b)
če je ugotovljeno odstopanje posledica dejansko izvršenih sprememb, ki niso bile izvedene v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi, se meja ugotovi po njenem nespornem poteku v naravi, obenem pa se kot posestna meja evidentira tudi meja, ki jo izkazuje zemljiško-katastrski načrt; del zemljišča med tako ugotovljenima mejama postane nova parcela, za katero se do izvedbe zemljiško-knjižnega prenosa vodi kot nosilec pravic zemljiško-knjižni lastnik oziroma uporabnik parcele, iz katere je nastala nova parcela.