Vendar pa običajna metoda morda ne more ustrezno rešiti nekaterih zapletenih problemov merjenja, kot je merjenje nefinančnih sredstev, za katera ne obstaja trg za konkretno postavko sredstva ali pa sploh ne obstaja primerljiva postavka sredstva. Ustrezno iskanje „stopnje, sorazmerne s tveganjem“, pa zahteva analizo najmanj dveh postavk – sredstva, ki obstaja na trgu in ima opazovano obrestno mero, in sredstva, ki se meri. Ustrezna diskontna stopnja za denarne tokove, ki se merijo, se mora izpeljati iz obrestne mere, ki jo je mogoče opazovati pri tem drugem sredstvu. Za takšno izpeljavo morajo biti lastnosti denarnih tokov tega drugega sredstva podobne lastnostim sredstva, ki se meri. Zato je treba pri merjenju ravnati tako:
(a)
določiti niz denarnih tokov, ki se bodo diskontirali;
(b)
določiti drugo sredstvo na trgu, za katerega je videti, da ima podobne lastnosti denarnih tokov;
(c)
primerjati niza denarnih tokov iz teh dveh sredstev za zagotovitev, da sta podobna (na primer, ali sta oba niza pogodbenih denarnih tokov, ali pa je eden od njiju niz pogodbenih in drugi niz ocenjenih denarnih tokov?);
(d)
oceniti, ali eno sredstvo vsebuje takšen element, ki ni prisoten v drugem sredstvu (na primer, je eno manj likvidno kot drugo?), in
(e)
oceniti, ali se bosta oba niza denarnih tokov obnašala (spreminjala) na podoben način tudi v spreminjajočih ekonomskih okoliščinah.