TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi in tretji odstavek 3. člena, prvi, tretji in peti odstavek 32. člena, 33. člen, prvi in tretji odstavek 35. člena, 41. člen ter prvi in peti odstavek 48. člena Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 44/24) in 6. člen Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 44/24, 100/25 – ZS-1 in 10/26) v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 100/25) niso v neskladju z Ustavo, 6. člen Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 44/24) pa ni bil v neskladju z Ustavo.

Prvi in tretji odstavek 3. člena, 6. člen in prvi odstavek 48. člena Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1) ne posegajo v prvi odstavek 23. člena Ustave in z njim niso oziroma niso bili v neskladju. Navedene določbe zagotavljajo, da lahko nekdanji imetniki odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije (in samo to odškodninsko varstvo) uveljavljajo le v skladu s postopkom in pred sodiščem, pristojnim po ZPSVIKOB-1, tudi če so odškodninsko tožbo vložili še pred njegovo uveljavitvijo. V ta namen prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 odreja ločitve odločanja o zahtevkih v pravdnih postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 in v katerih so nekdanji imetniki v tožbah oblikovali objektivne in subjektivne kumulacije zahtevkov ali drugačne načine postavljanja zahtevkov, ki niso združljivi z novo zakonsko zasnovo. Ustavno sodišče je opozorilo, da je odločitev o ločenem obravnavanju zahtevkov iz iste tožbe že po splošnem režimu Zakona o pravdnem postopku povsem običajna in pogosta procesna odločitev, ki jo sodišče lahko sprejme zgolj iz razlogov smotrnosti, in to praviloma tudi v primerih povsem zakonitega tožbenega združevanja zahtevkov. Navedlo je, da ne more slediti posplošenim trditvam pobudnikov o prekomernih procesnih bremenih in povečanih stroških. Pojasnilo je, da ne drži trditev pobudnikov, da bo obvezna razdružitev postopkov podaljšala čas do pravnomočnosti odločitev o odškodninski odgovornosti tožencev. Učinkovitost sodnega varstva ne zahteva obravnavanja vseh vrst zahtevkov v zvezi z izbrisom proti vsem mogočim tožencem, pred istim sodiščem, po istih procesnih pravilih in v istem postopku. Prvi in tretji odstavek 3. člena, 6. člen in prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 ne učinkujejo retroaktivno in niso oziroma niso bili v neskladju s 155. členom Ustave. Določbe ne posegajo v zaključene pravne položaje oziroma pridobljene procesne pravice nekdanjih imetnikov. Ustavno sodišče je o skladnosti z Ustavo 6. člena Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1/26) v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena Zakona o sodiščih (ZS-1) odločilo enako kot o skladnosti z Ustavo 6. člena ZPSVIKOB-1. Vse navedene določbe določajo izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru za odškodninske spore nekdanjih imetnikov. Prvi in tretji odstavek 35. člena ZPSVIKOB-1 nista v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 23. člena Ustave. Pobudniki niti ne trdijo, da so v položaju, da jim sodne takse v različnih odškodninskih postopkih v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti postavljajo nepremostljive stroškovne ovire za dejansko in učinkovito izvrševanje pravice do sodnega varstva. Dejstvo, da so svoje pravice prisiljeni varovati z odškodninskimi tožbami, pa ne pomeni, da bi učinkovito sodno varstvo zahtevalo posebno ureditev oprostitve in odloga sodnih taks zanje. Pobudniki niso izkazali niti prekoračitve skrajnih meja zakonodajalčeve presoje pri določitvi višine sodnih taks. Ustavno sodišče je ugotovilo, da 41. člen ZPSVIKOB-1 ureja obrestovanje odškodnin za škodo zaradi učinka odločb o izbrisu za obdobje zamude z njihovim plačilom slabše za nekdanje imetnike, kot pa če bi se zanje uporabljala splošna ureditev po Obligacijskem zakoniku in Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Člen 41 ZPSVIKOB-1 ureja obrestovanje odškodnin nekdanjih imetnikov drugače od Obligacijskega zakonika in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti tudi za obdobje od izdaje odločb Banke Slovenije o izbrisu v letih 2013 in 2014 do svoje uveljavitve, to je za obdobje, ko sta slednje omenjena zakona že veljala, 41. člen ZPSVIKOB-1 pa še ne. S tem retroaktivno posega v že zaključen pravni položaj nekdanjih imetnikov kot upravičencev do zamudnih obresti po splošni ureditvi, ki je v tem obdobju veljala. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so izpolnjena vsa merila za ustavno dopustnost retroaktivnega učinkovanja zakona iz drugega odstavka 155. člena Ustave. Torej to, da lahko le zakon določi retroaktivnost in da imajo lahko le posamezne zakonske določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Za vprašanje obstoja pridobljenih pravic je bilo odločilno, da nekdanji imetniki svojih abstraktno zakonsko predvidenih upravičenj do zamudnih obresti od odškodnin, obračunanih za čas pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 na podlagi Obligacijskega zakonika in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, še niso uspešno individualizirali in konkretizirali v pravnomočnih sodbah pristojnega sodišča o njihovih odškodninskih zahtevkih. Jamstva 33. člena Ustave se po naravi stvari primarno nanašajo na glavnico terjatve in na pogodbene obresti. Odgovor na vprašanje, kateri elementi zamudnih obresti segajo na ustavnopravno raven, je treba iskati zlasti z vidika njihovega vpliva na upnikovo upravičenje do glavnice terjatve. Pravica do zasebne lastnine, ko je država dolžnik iz naslova odškodninskih obveznosti, prepoveduje, da bi bila upnikova terjatev opazno razvrednotena zaradi poteka časa med njeno zapadlostjo in poplačilom. Uporaba obrestne mere Evropske centralne banke ima za posledico določeno inflacijsko razvrednotenje odškodninskih terjatev nekdanjih imetnikov, kar zadošča za sklep, da 41. člen ZPSVIKOB-1 v delu, v katerem predpisuje uporabo obrestne mere Evropske centralne banke, posega v njihovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Vendar izpodbijani ukrep prestane presojo po strogem testu sorazmernosti. Ker pobudniki niso izkazali, da jih uporaba obrestne mere Evropske centralne banke izpostavlja ustavno nedopustnemu razvrednotenju njihovih odškodninskih terjatev, 41. člen ZPSVIKOB-1 ni v neskladju s 33. členom Ustave.