19. člen
(spodbujevalni učinek)
(1)
Šteje se, da ima državna pomoč spodbujevalni učinek, če vpliva na spremembo delovanja prejemnika tako, da uvede nove dejavnosti, ki so varčnejše in prispevajo k zniževanju negativnih vplivov prometa na okolje ter jih brez pomoči ne bi izvedel ali bi jih izvedel na drugačen način, ki ni v skladu s to uredbo, ali le v omejenem obsegu ali znatno pozneje. Kot znatno pozneje se šteje izvedba aktivnosti, ki bi se brez pomoči izvedla pozneje kot v osemnajstih mesecih.
(2)
Za dokazovanje spodbujevalnega učinka prijavitelj predloži pisni zahtevek za državno pomoč pred začetkom izvajanja naložbe ali dejavnosti. Zahtevek za odobritev državne pomoči mora vsebovati najmanj naslednje podatke:
(3)
Pomoč nima spodbujevalnega učinka za potencialnega prejemnika, če se je delo na naložbi oziroma projektu že začelo, preden je ta podal vlogo za pomoč. Če potencialni prejemnik začne izvajati projekt, preden zaprosi za pomoč, ni upravičen do pomoči.
(4)
Za začetek izvajanja projekta se šteje trenutek, ko je sklenjena prva obvezujoča zaveza za začetek dejavnosti v zvezi s projektom. Začetek del pomeni bodisi začetek gradbenih del v okviru investicije bodisi prvo pravno zavezujočo zavezo za naročilo opreme ali vsako drugo zavezo, zaradi katere investicije ni več mogoče preklicati, če do nje pride pred začetkom gradbenih del, razen pripravljalnih del, kot so nakup zemljišča, pridobivanje dovoljenj in opravljanje predhodnih študij izvedljivosti. Za začetek izvajanja dejavnosti, povezane z izdelavo študij in svetovalnih storitev iz četrte alineje drugega odstavka 8. člena te uredbe, se šteje vsaka pravno zavezujoča zaveza za izdelavo študij oziroma svetovalnih storitev z zunanjimi izvajalci.
(5)
Dajalec državne pomoči pred dodelitvijo preveri, ali obstaja spodbujevalni učinek v skladu z določbami tega člena.
(6)
Pomoč ne sme subvencionirati stroškov dejavnosti, ki bi jih podjetje imelo v vsakem primeru, in ne sme biti nadomestilo za običajno poslovno tveganje gospodarske dejavnosti.