Zdravnik, ki opravlja zdravniško službo, uporablja slovenski jezik.
Znanje slovenskega jezika se dokazuje z dokazilom o zaključeni srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji ali s potrdilom izobraževalne ustanove, ki je na podlagi zakona, ki ureja javno rabo slovenščine, pooblaščena za preverjanje in potrjevanje znanja slovenščine kot drugega oziroma tujega jezika (v nadaljnjem besedilu: pooblaščena izobraževalna ustanova) o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika ob prijavi na strokovni izpit.
Ne glede na prejšnji odstavek zdravnik, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji, dokazuje znanje slovenskega jezika v postopku vpisa v register zdravnikov pri zbornici.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti za posamezno delovno mesto določijo potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upoštevajo:
Ne glede na prejšnji odstavek se za zdravnike, ki opravljajo zdravniško službo v neposrednem stiku z bolniki, zahteva znanje slovenskega jezika na ravni C1 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.
Znanje jezika iz četrtega in petega odstavka tega člena se preverja pri pooblaščeni izobraževalni ustanovi. Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika krije zdravnik.
Pri pripravi programa preverjanja znanja slovenskega jezika za zdravnike, ki ga sprejme pooblaščena izobraževalna ustanova, sodeluje zbornica.
Izvajalci javne zdravstvene službe zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravniki v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz četrtega oziroma petega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se bolniku lahko omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.«.