TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi nasprotnega udeleženca A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se točke 4.2.1., 4.2.2. in 4.2.3. razveljavijo in nadomestijo s točko 4.2., ki se glasi: "Oče A. A. svojo preživninsko obveznost do otrok B. A., C. A. in D. A. v celoti izpolnjuje naturalno."

II. Pritožba nasprotne udeleženke E. A. se zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijanem delu potrdi.

III. Nasprotna udeleženka E. A. sama nosi svoje pritožbene stroške.

Načelo najmilejšega ukrepa ne pomeni, da bi moralo sodišče pri izbiri ukrepa sprva izreči najblažjega in nato ukrepe stopnjevati, temveč, da sodišče sme in mora izreči isti ukrep, ki je najblažji (za starša najmanj omejujoč), a je še učinkovit, torej tisti, ki zagotavlja bistveni cilj ukrepov - varovanje otrokove koristi. Načeloma sicer drži, da naj se izreče predvsem ukrep, s katerim se otroka staršem ne odvzame, vendar pa je treba ukrep odvzema otroka brez pomisleka uporabiti, če je samo tako mogoče zavarovati otrokovo korist. To je predvsem takrat, ko sodišče ugotovi, da starši otroku ne zagotavljajo pogojev za normalen fizični in psihični razvoj. Za izrek tega ukrepa zadošča že navadna ogroženost (prvi odstavek 157. člena DZ).