Če upnik v roku, ki ga je sodišče določilo za nakup stvari, obvesti izvršitelja, da stvari ni mogoče kupiti drugje, oziroma če izvršitelj oceni, da je upnik izkazal za verjetno, da stvari ni mogoče kupiti drugje, izvršitelj o tem takoj obvesti sodišče ter upnika opozori, da lahko poda sodišču predlog, naj izda sklep, s katerim določi, da mora dolžnik v določenem roku plačati to vrednost upniku in dovoli izvršbo na ta znesek. Znesek, ki ga je pri izvršitelju založil dolžnik za nakup stvari, mora izvršitelj dolžniku vrniti, razen če upnik sodišču predlaga izvršbo iz prejšnjega odstavka na znesek, ki ga je dolžnik položil pri izvršitelju.
V primeru iz prejšnjega odstavka se izvršba na denarno terjatev opravi na znesek, ki je založen pri izvršitelju.