Primeri trgov, na katerih je mogoče opazovati vložke za nekatera sredstva in obveznosti (npr. finančne instrumente), so:
(a)
borzni trgi. Na borznem trgu so končne cene vedno na voljo in na splošno ustrezajo pošteni vrednosti. Primer takšnega trga je Londonska borza.
(b)
trgi trgovcev (dealerjev). Na trgu trgovcev so trgovci pripravljeni za trgovanje (kupovanje ali prodajo za svoj račun), s čimer zagotavljajo likvidnost z uporabo svojega kapitala za posedovanje zaloge postavk, za katere ustvarjajo trg. Običajno so ponudene nakupne cene in ponudbene cene (ki predstavljajo ceno, po kateri je trgovec pripravljen kupiti, in ceno, po kateri je trgovec pripravljen prodati) bolj dostopne kot končne cene. Zunajborzni trgi („over the counter“) (za katere so cene javno objavljene) so trgi trgovcev. Trgi trgovcev obstajajo tudi za nekatera druga sredstva in obveznosti, vključno z nekaterimi finančnimi instrumenti, blagom in fizičnimi sredstvi (npr. rabljeno opremo).
(c)
posredniški trgi. Na posredniškem trgu borzni posredniki poskušajo sklepati posle med kupci in prodajalci, vendar niso pripravljeni trgovati za svoj račun. To pomeni, da borzni posredniki ne uporabljajo svojega lastnega kapitala za posedovanje zaloge postavk, za katere ustvarjajo trg. Borzni posrednik pozna cene, po katerih kupujejo in prodajajo zadevne stranke, vendar posamezne stranke običajno ne poznajo cenovnih zahtev druge stranke. Včasih so na voljo cene končanih transakcij. Posredniški trgi vključujejo elektronska komunikacijska omrežja, v katerih se usklajujejo naročila za nakup in prodajo, ter trge poslovnih in stanovanjskih nepremičnin.
(d)
trgi brez posrednikov (principal-to-principal). Na trgu brez posrednikov pogajanje o transakcijah, in sicer pri začetni in nadaljnji prodaji, poteka neodvisno brez posrednika. O teh transakcijah je javno dostopnih malo informacij.