7. člen
(trajnostna merila za zemljišča zunaj Republike Slovenije)
(1)
Surovine za biogoriva, pridobljena iz kmetijske biomase, ki se pridobivajo na zemljišču zunaj Republike Slovenije, ki ima velik pomen za ohranjanje biotske raznovrstnosti, se ne upoštevajo za namen te uredbe. Za tako zemljišče se šteje vsako spodaj navedeno zemljišče, ki je januarja 2008 ali pozneje imelo enega od naslednjih statusov, pri čemer ni pomembno, ali ga ima še vedno:
1.
pragozd in druga gozdna zemljišča z avtohtonimi vrstami, če niso jasno vidni znaki človekovega delovanja in večji posegi v ekološke procese;
2.
gozd in druga gozdna zemljišča z veliko biotsko raznovrstnostjo in velikim številom vrst, ki niso degradirana ali za katera je pristojni organ ugotovil veliko biotsko raznovrstnost;
3.
območje:
a)
ki je z zakonom ali drugim aktom pristojnega organa določeno kot naravovarstveno ali
b)
za zaščito redkih, prizadetih ali ogroženih ekosistemov ali vrst, priznanih z mednarodnimi sporazumi ali vključenih na sezname medvladnih organizacij ali Mednarodne zveze za ohranjanje narave, če jih kot taka prizna Evropska komisija;
4.
naravno travinje, ki zajema več kot en hektar, ki z veliko biotsko raznovrstnostjo ohranja naravno sestavo vrst ter ekološke značilnosti in procese in ki bi tako ostalo brez človekovega posega;
5.
nenaravno travinje, ki zajema več kot en hektar, ki ima veliko število vrst in ni degradirano in pri katerem je pristojni organ ugotovil veliko biotsko raznovrstnost.
(2)
Surovine za biogoriva, pridobljena iz kmetijske biomase, ki se pridobivajo na zemljišču zunaj Republike Slovenije z visoko vrednostjo zalog ogljika, se ne upoštevajo za namen te uredbe. Za tako zemljišče se šteje vsako navedeno zemljišče, ki je januarja 2008 imelo enega od teh statusov in ga nima več:
1.
mokrišče ali zemljišče, ki je stalno ali večji del leta pokrito ali nasičeno z vodo;
2.
nepretrgano gozdnato območje, ki zajema več kot en hektar, poraslo z drevesi, višjimi od petih metrov, katerih krošnje pokrivajo več kot 30 % površine, ali drevesi, ki te meje lahko dosežejo v svojem naravnem okolju;
3.
zemljišče, ki zajema več kot en hektar, poraslo z drevesi, višjimi od petih metrov, katerih krošnje pokrivajo od 10 % do 30 % površine, ali drevesi, ki te meje lahko dosežejo v svojem naravnem okolju.
(3)
Surovine za biogoriva, pridobljene iz kmetijske biomase, ki se pridobiva na zemljišču zunaj Republike Slovenije, ki je januarja 2008 imelo status šotišča, se ne upoštevajo za namen te uredbe.
(4)
Surovine za biogoriva, pridobljena iz gozdne biomase, se, da se čim bolj zmanjša tveganje uporabe gozdne biomase, pridobljene iz netrajnostne proizvodnje, upoštevajo za namen te uredbe:
1.
če v državi, v kateri je bila pridobljena gozdna biomasa, veljajo predpisi, ki se uporabljajo na območju sečnje, ter sistemi spremljanja in izvrševanja za zagotovitev, da:
a)
so dejavnosti sečnje zakonite;
b)
na pospravljenih površinah poteka obnovitev gozda;
c)
so območja, ki so z mednarodnim ali nacionalnim pravom določena kot naravovarstvena območja ali jih kot taka določi ustrezni pristojni organ, vključno z mokrišči in šotišči, zaščitena;
č)
se sečnja izvaja ob upoštevanju ohranjanja kakovosti tal in biotske raznovrstnosti, da bi se čim bolj zmanjšali negativni vplivi;
d)
se s sečnjo ohranja ali izboljšuje dolgoročna proizvodna zmogljivost gozda.
2.
kadar dokazi o izpolnjevanju zahtev iz prejšnje točke niso na voljo, če so na ravni gozdarskega območja izvora gozdne biomase vzpostavljeni sistemi upravljanja za zagotovitev pogojev iz prejšnje točke.
(5)
Ne glede na prejšnji odstavek morajo surovine za biogoriva, pridobljena iz gozdne biomase, izpolnjevati naslednja merila glede rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva:
1.
država izvora gozdne biomase ali organizacija za regionalno gospodarsko povezovanje izvora gozdne biomase je pogodbenica Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in:
a)
je predložila nacionalno določeni prispevek k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, ki zajema emisije in odvzeme zaradi kmetijstva, gozdarstva in rabe zemljišč ter zagotavlja, da se spremembe v zalogah ogljika, povezane s pridobivanjem biomase, upoštevajo pri zavezi države k zmanjšanju ali omejitvi emisij toplogrednih plinov, kot je določeno v njenem nacionalno določenem prispevku, ali
b)
v skladu s 5. členom Pariškega sporazuma iz točke a) pod 1 tega odstavka veljajo nacionalni predpisi te države, ki se uporabljajo na območju sečnje, da se ohranijo ali povečajo zaloge in ponori ogljika, pri čemer se zagotovijo dokazi, da sporočene emisije iz sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva ne presegajo odvzemov.
2.
kadar dokazi iz prejšnje točke niso na voljo, se surovine za biogoriva, pridobljena iz gozdne biomase, upoštevajo za namene te uredbe, če so na ravni gozdarskih območij izvora vzpostavljeni sistemi upravljanja za zagotovitev ohranitve ali dolgoročnega povečanja ravni zalog in ponorov ogljika v gozdu.
(6)
Ne glede na trajnostna merila prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena je pridelava surovin za biogoriva, pridobljena iz kmetijske biomase, dovoljena na:
1.
območju iz 3. točke prvega odstavka tega člena, če je dokazano, da proizvodnja te surovine ni posegala v naravovarstvene namene;
2.
nenaravnem travinju iz 5. točke prvega odstavka tega člena, če je dokazano, da je pridelovanje surovin nujno za ohranitev statusa nenaravnega travinja;
3.
zemljišču iz 3. točke drugega odstavka tega člena, če je dokazano, da so zaloge ogljika na tem območju pred spremembo namembnosti in po njej take, da bi bile ob uporabi metodologije iz prvega odstavka 11. člena te uredbe izpolnjene določbe prvega odstavka 6. člena te uredbe;
4.
šotišču iz tretjega odstavka tega člena, če je dokazano, da se z obdelovanjem in pridelovanjem te surovine ne povzroči izsuševanje predhodno neizsušene prsti.
(7)
Uporaba surovin za biogoriva, ki so pridobljena na zemljišču z visoko vrednostjo zalog ogljika iz drugega odstavka tega člena, je za namene te uredbe dovoljena, če je imelo zemljišče v času, ko je bila surovina pridobljena, enak status kot januarja 2008.