4. člen
(neveljavnost izjeme za določene obveznosti v vertikalnih sporazumih)
(1)
Izjema, določena v prvem odstavku 2. člena, ne velja za naslednje obveznosti, ki jih vsebujejo vertikalni sporazumi:
-
vsaka neposredna ali posredna obveznost nekonkurence, katere časovno obdobje je nedoločeno ali daljše od petih let;
-
vsaka neposredna ali posredna obveznost, zaradi katere kupec po prenehanju sporazuma ne sme izdelovati, kupovati ali prodajati blaga oziroma storitev, razen v primeru, da se taka obveznost nanaša na blago oziroma storitve, konkurenčne pogodbenemu blagu oziroma storitvam, in je hkrati neizogibna za zaščito know-how, prenesenega na kupca od dobavitelja, pod pogojem, da je obveznost nekonkurence časovno omejena na obdobje do enega leta od prenehanja sporazuma;
-
vsaka neposredna ali posredna obveznost, zaradi katere člani sistema selektivne distribucije ne zagotavljajo blaga ali storitev določenih konkurenčnih dobaviteljev.
(2)
Obveznost nekonkurence pomeni neposredno ali posredno obveznost udeleženca sporazuma, da kupi od drugega udeleženca sporazuma ali drugih udeležencev sporazuma oziroma od tretjih oseb, ki jih določi drugi udeleženec sporazuma, več kot 80% vseh količin pogodbenega blaga ali storitev in/ali njihovih substitutov na upoštevnem trgu, izračunano na osnovi vrednosti nakupov v predhodnem poslovnem letu.
(3)
Obveznost nekonkurence je tudi vsaka neposredna ali posredna obveznost, ki je vzrok, da se udeleženec vertikalnega sporazuma odpoveduje razvoju, proizvodnji, trgovini, vključno z nabavo, prodajo in promocijo, blaga ali storitev, ki je predmet sporazuma, ali ki pomeni substitut predmetu sporazuma.