V Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD, 64/17, 1/19 – odl. US, 73/19, 82/20, 152/20 – ZZUOOP, 203/20 – ZIUPOPDVE, 112/21 – ZNUPZ, 196/21 – ZDOsk, 100/22 – ZNUZSZS in 132/22 – odl. US) se besedilo 63. člena spremeni tako, da se glasi:
»Zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec, ki opravlja svoje delo v neposrednem stiku z bolnikom, uporablja slovenski jezik.
Izvajalec zdravstvene dejavnosti za posamezno delovno mesto določi potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upošteva:
Ne glede na prejšnji odstavek se za diplomirano medicinsko sestro oziroma diplomiranega zdravstvenika (v nadaljnjem besedilu: diplomirana medicinska sestra), diplomirano babico oziroma diplomiranega babičarja (v nadaljnjem besedilu: diplomirana babica) in magistra oziroma magistro farmacije (v nadaljnjem besedilu: magister farmacije), ki opravlja svoje delo v neposrednem stiku z bolnikom, zahteva znanje slovenskega jezika za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce na ravni C1 ter pisanje na ravni B2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.
Znanje slovenskega jezika iz drugega in tretjega odstavka tega člena se dokazuje:
Potrdilo iz druge alineje prejšnjega odstavka izda zbornica oziroma strokovno združenje, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona, na podlagi uspešno opravljenega preizkusa znanja iz slovenskega strokovnega jezika za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce. Program preizkusa znanja iz prejšnjega stavka pripravi zbornica oziroma strokovno združenje, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona, v sodelovanju z javno visokošolsko izobraževalno ustanovo v Republiki Sloveniji, na kateri se poučuje slovenščina kot drugi oziroma tuji jezik in ki izvaja izpite iz znanja slovenskega jezika. Potrdilo iz tega odstavka se izda za namen opravljanja dela zdravstvenega delavca oziroma zdravstvenega sodelavca pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji.
Vsebino in potek preizkusa znanja iz slovenskega strokovnega jezika za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce ter obliko potrdila iz prejšnjega odstavka določi zbornica oziroma strokovno združenje, ki ima javno pooblastilo, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje.
Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika iz tega člena krije zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec.
Dokazilo iz četrtega odstavka tega člena se predloži:
Izvajalci zdravstvene dejavnosti zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz drugega oziroma iz tretjega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se bolniku omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.«.