(1)
Če je zavezanec dolžan kaj dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi ali s priporom.
(2)
Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec med tem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se prisilno sredstvo, s katerim mu je organ zagrozil, takoj uporabi, obenem mu pa določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novim, strožjim prisilnim ukrepom.
(3)
Prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev po prejšnjem odstavku, ne sme presegati 10.000 dinarjev, pripor pa ne 10 dni. Vsaka poznejša denarna kazen je lahko dvakrat večja od prejšnje, ne sme pa presegati 50.000 dinarjev. Občinski organ, ki opravlja izvršbo, ne sme izreči denarne kazni nad 20.000 dinarjev.
(4)
Pripor preneha, brž ko je zavezanec pripravljen izpolniti svojo obveznost. Plačana denarna kazen se ne vrne.