(1)
Če organ druge stopnje ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja, da je dispozitiv izpodbijane odločbe nejasen ali v protislovju z obrazložitvijo ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi s svojo odločbo odločbo prve stopnje in praviloma sam odloči o stvari. Če tega ne stori sam, vrne zadevo organu prve stopnje.
(2)
Če organ druge stopnje ugotovi, da je odločba glede ugotovljenih dejstev in glede uporabe zakona pravilna, da pa se da namen, zaradi katerega je bila odločba izdana, doseči tudi z drugimi, za stranko ugodnejšimi sredstvi, spremeni odločbo prve stopnje v tem smislu.
(3)
Če pa ima občinski ali okrajni upravni organ po predpisu občinskega ali okrajnega ljudskega odbora pravico odločiti po prostem preudarku, ali če ima po predpisu organa avtonomne enote ali pa po republiškem ali zveznem predpisu pravico po prostem preudarku odločiti v zadevi, ki je bila s takim predpisom določena kot zadeva, ki ima neposreden pomen za občino oziroma okraj, ali če gre za dajanje sredstev iz občinskega ali okrajnega proračuna ali sklada - organ druge stopnje kljub določbam prvega in drugega odstavka tega člena ne sme odpraviti ali spremeniti odločbe prve stopnje zaradi tega, ker misli, da je organ prve stopnje nesmotrno uporabil pravico prostega preudarka. V takem primeru sme zaradi nesmotrnosti prostega preudarka odpraviti oziroma spremeniti odločbo prve stopnje samo organ druge stopnje, ki je v sestavu istega ljudskega odbora (drugi odstavek 224. člena).