(1)
V enostavnih stvareh, v katerih je udeležena ena sama stranka, in v enostavnih stvareh, v katerih je v postopku udeleženih dvoje ali več strank, pa nobena stranka ne ugovarja postavljenemu zahtevku, in se zahtevku ugodi, lahko vsebuje obrazložitev odločbe samo kratko razložitev strankinega zahtevka in sklicevanje na pravne predpise, na podlagi katerih je bilo o stvari odločeno. V takih stvareh se lahko izda odločba tudi na predpisanem obrazcu.
(2)
V drugih stvareh obsega obrazložitev odločbe: kratko razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. Če pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, se je treba v obrazložitvi tudi sklicevati na predpis, ki to določa. V obrazložitvi odločbe morajo biti obrazloženi tudi tisti sklepi, zoper katere ni dovoljena posebna pritožba.
(3)
Če je pristojni organ po zakonu ali po drugem na zakonu temelječem predpisu upravičen rešiti stvar po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta predpis in razloge za njegovo odločitev. Teh razlogov ni treba navesti, kadar je v javnem interesu izrečno tako določeno z zakonom ali uredbo.