5. člen
Presoja tveganja in določitev ustrezne ravni sanitarne ali fitosanitarne zaščite
1. Članice morajo zagotoviti, da njihovi sanitarni ali fitosanitarni ukrepi temeljijo na presoji, ki ustreza okoliščinam tveganja za življenje ali zdravje ljudi, živali ali rastlin, ob upoštevanju tehničnih postopkov za presojo tveganj, ki so jih razvile ustrezne mednarodne organizacije.
2. Pri presoji tveganj morajo članice upoštevati razpoložljive znanstvene dokaze, ustrezne postopke in načine proizvodnje, ustrezno kontrolo, metode vzorčenja in testiranja, razširjenost določenih bolezni ali škodljivcev, obstoj območij brez škodljivcev in območij brez bolezni, ustrezne ekološke razmere in razmere okolja ter karanteno ali druge oblike zdravljenja.
3. Pri presoji tveganja za življenje ali zdravje živali ali rastlin in pri določanju ukrepa, ki ga je treba uporabiti, da bi dosegli ustrezno raven sanitarne ali fitosanitarne zaščite pred takimi tveganji, članice upoštevajo kot ustrezne gospodarske dejavnike: možno škodo v smislu izgub v proizvodnji ali prodaji ob vnosu, obstoju ali širjenju škodljivcev ali bolezni; stroške kontrole ali odprave na ozemlju članice uvoznice ter relativno stroškovno učinkovitost drugačnih pristopov k omejevanju tveganj.
4. Pri določanju ustrezne ravni sanitarne in fitosanitarne zaščite bi morale členice upoštevati, da je cilj zmanjšanje negativnih posledic za trgovino.
5. Z namenom, da bi dosegli doslednosti pri izvajanju koncepta ustrezne ravni sanitarne ali fitosanitarne zaščite pred tveganji za človekovo življenje ali zdravje ali za življenje in zdravje živali in rastlin, se mora vsaka članica izogibati samovoljnemu ali neutemeljenemu razlikovanju na ravneh, za katere meni, da so v različnih razmerah ustrezne, če je posledica takega razlikovanja diskriminacija ali prikrito omejevanje mednarodne trgovine. Članice sodelujejo v Odboru v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom 12. člena, da bi razvijale smernice za pospeševanje praktične uporabe teh določb. Pri razvoju smernic Odbor upošteva vse pomembne dejavnike, vključno z izjemno naravo tveganj za človekovo zdravje, ki so jim ljudje prostovoljno izpostavljeni.
6. Brez vpliva na drugi odstavek 3. člena morajo članice pri določanju ali ohranjanju sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov za doseganje ustrezne ravni sanitarne ali fitosanitarne zaščite zagotoviti, da taki ukrepi ne omejujejo trgovine bolj, kot je potrebno za doseganje ustrezne ravni sanitarne in fitosanitarne zaščite ob upoštevanju tehnične in gospodarske izvedljivosti.(3)
7. Kadar ustrezni znanstveni dokazi ne zadoščajo, lahko članica začasno sprejme sanitarne ali fitosanitarne ukrepe na podlagi razpoložljivih primernih informacij, vključno z informacijami ustreznih mednarodnih organizacij, kakor tudi na podlagi sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, ki jih uporabljajo druge članice. V takih okoliščinah članica skuša pridobiti dodatne potrebne informacije za objektivnejšo presojo tveganja ter v razumnem obdobju prouči sanitarni ali fitosanitarni ukrep.
8. Kadar članica upravičeno meni, da določen sanitarni ali fitosanitarni ukrep, ki ga uvaja ali ohranja druga članica, ovira ali bi utegnil ovirati njen izvoz ter ne temelji na ustreznih mednarodnih standardih, smernicah ali priporočilih ali pa taki standardi, smernice ali priporočila ne obstajajo, lahko za tak sanitarni ali fitosanitarni ukrep zahteva pojasnilo, ki ga mora dati članica, ki ukrep ohranja.