3. člen
Splošne določbe
1. Članice potrjujejo svojo zavezanost načelom za obravnavo sporov, ki so se do zdaj uporabljala po XXII. in XXIII. členu GATT 1947, ter pravilom in postopkom, kot so nadalje razčlenjeni in prilagojeni v tem dogovoru.
2. Sistem za reševanje sporov v WTO je osrednja prvina pri zagotavljanju varnosti in predvidljivosti mnogostranskega trgovinskega sistema. Članice priznavajo, da je namenjen ohranjanju pravic in obveznosti članic po zajetih sporazumih ter razjasnjevanju obstoječih določb teh sporazumov v skladu z običajnimi pravili razlage mednarodnega javnega prava. Priporočila in sklepi DSB ne morejo povečati ali zmanjšati pravic in obveznosti, določenih v zajetih sporazumih.
3. Takojšnja rešitev situacije, ko članica meni, da so njene koristi, ki ji po zajetih sporazumih posredno ali neposredno pripadajo, kršene z ukrepi, ki jih je sprejela druga članica, je bistvena za učinkovito delovanje WTO in ohranitev ustreznega ravnovesja med pravicami in dolžnostmi članic.
4. Priporočila ali sklepi, ki jih sprejme DSB, so namenjeni zadovoljivemu reševanju zadeve v skladu s pravicami in obveznostmi po tem dogovoru in po zajetih sporazumih.
5. Vse rešitve zadev, formalno sproženih po določbah za posvetovanje in reševanje sporov v zajetih sporazumih, vključno z arbitražnimi sodbami, morajo biti v skladu s temi sporazumi in ne smejo izničiti ali škodovati koristim, ki članicam pripadajo po teh sporazumih, niti ovirati doseganja kateregakoli cilja teh sporazumov.
6. Medsebojno dogovorjene rešitve zadev, formalno sproženih po določbah za posvetovanje in reševanje sporov v zajetih sporazumih, se sporočijo DSB in ustreznim svetom in odborom, kjer lahko vsaka članica sproži kakršnokoli vprašanje v zvezi s tem.
7. Pred predložitvijo zadeve članica presodi, ali je lahko ukrepanje po teh postopkih uspešno. Namen mehanizma za reševanje sporov je zagotoviti pozitivno rešitev spora. Vsekakor mora imeti prednost rešitev, ki je vzajemno sprejemljiva za stranke v sporu in je v skladu z zajetimi sporazumi. Če vzajemno dogovorjene rešitve ni, je običajno prvi cilj mehanizma za reševanje sporov zagotoviti umik določenih ukrepov, če se ugotovi, da niso v skladu z določbami kateregakoli od zajetih sporazumov. Kompenzacije se uporabijo le, če je takojšnji umik ukrepa neizvedljiv, ter kot začasni ukrep do umika ukrepa, ki ni v skladu z zajetim sporazumom. Zadnje sredstvo, ki ga ta sporazum daje na voljo članici, ki sproži postopke za reševanje spora, je možnost prekinitve uporabe koncesij ali drugih obveznosti po zajetih sporazumih glede druge članice na diskriminacijski podlagi, vendar mora take ukrepe odobriti DSB.
8. V primerih kršitve obveznosti, določenih po zajetem sporazumu, velja, da je to dejanje primer prima facie izničenja ali oškodovanja. To pomeni, da običajno velja domneva, da ima kršitev pravil škodljive učinke za druge članice pogodbenice zajetega sporazuma. V takih primerih je na članici, proti kateri je bila tožba vložena, da tožbo izpodbije.
9. Določbe tega dogovora ne posegajo v pravice članice, da zahteva uradno razlago določb zajetega sporazuma v postopku odločanja po Sporazumu o WTO ali zajetem sporazumu, ki je večstranski trgovinski sporazum.
10. Predpostavlja se, da zahteve po spravi in uporabi postopkov za reševanje sporov niso ali se ne obravnavajo kot sporna ter, če pride do spora, vse članice sodelujejo v teh postopkih v dobri veri z namenom, da spor rešijo. Razume se tudi, da se tožbe in pritožbe v različnih zadevah ne združujejo.
11. Ta dogovor se uporablja le v zvezi z novimi zahtevami za posvetovanja po določbah za posvetovanja v zajetih sporazumih, vloženih na dan začetka veljavnosti Sporazuma o WTO ali pozneje. V zvezi s spori, za katere je bila zahteva za posvetovanja po GATT 1947 ali po kateremkoli drugem sporazumu predhodniku zajetih sporazumov vložena pred dnevom začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, se še naprej uporabljajo ustrezna pravila in postopki za reševanje sporov, ki so v veljavi pred dnem začetka veljavnosti Sporazuma o WTO.(2)
12. Če je tožba vložena na temelju kateregakoli zajetega sporazuma s strani članice države v razvoju proti razviti državi članici, ima tožnik ne glede na enajsti odstavek pravico, da uporabi ustrezne določbe Odločitve z dne 15. aprila 1966 (BISD 14S/18) kot možnost izbire med enajstim odstavkom in določbami, vsebovanimi v 4.,5.,6. in 12. členu tega dogovora, razen da se lahko v primeru, ko ugotovitveni svet meni, da obdobje, določeno v sedmem odstavku te odločitve, ne zadošča za zagotovitev njegovega poročila, obdobje ob privolitvi tožnika podaljša. Če gre za razliko med pravili in postopki 4., 5., 6. in 12. člena ter ustreznimi pravili in postopki odločitve, veljajo zadnji.