19. člen
Uvedba in pobiranje izravnalnih carin
19.1 Če po razumnih prizadevanjih za uspešen konec posvetovanja članica dokončno ugotovi obstoj in višino subvencije in da z učinki subvencije subvencionirani uvoz povzroča škodo, lahko uvede izravnalno carino v skladu z določbami tega člena, razen če se ukine subvencija oziroma subvencije.
19.2 Odločitev o tem, ali se oziroma se ne uvede izravnalna carina v tistih primerih, v katerih so za to izpolnjeni vsi pogoji, in o tem, ali bo izravnalna carina enaka višini subvencije ali nižja, so odločitve, ki jih sprejmejo oblasti članice uvoznice. Priporočljivo je, da bi bila uvedba dovoljena na ozemljih vseh članic, da bi bila carina nižja od celotne višine subvencije, če bi taka nižja carina zadoščala za odpravo škode domači industriji, in da bi bili postopki taki, da omogočajo oblastem, da lahko upoštevajo predstavitve domačih zainteresiranih subjektov,(50) katerih interesi utegnejo biti v nasprotju z uvedbo izravnalne carine.
19.3 Če se izravnalna carina uvede za določen proizvod, se taka carina uporablja v vsakem primeru v ustrezni višini, na nediskriminacijski podlagi za uvoz takega proizvoda iz vseh virov, za katere se ugotovi, da so subvencionirani in da povzročajo škodo, z izjemo uvoza iz drugih virov, za katere so preklicane sporne subvencije ali v zvezi s katerimi so bile sprejete zaveze na podlagi tega sporazuma. Katerikoli izvoznik, katerega izvoz je predmet dokončne uporabe izravnalne carine, ki pa dejansko ni bil vključen v preiskavo, razen iz razloga, ker ni hotel sodelovati, ima pravico do pospešene proučitve z namenom, da lahko preiskovalne oblasti za takega izvoznika takoj določijo posebno stopnjo izravnalne carine.
19.4 Noben uvoženi proizvod se ne obremeni(51) z izravnalno carino, ki presega višino subvencije, za katero je ugotovljeno, da obstaja, ki pa se določa na podlagi subvencije na enoto subvencioniranega in izvoženega proizvoda.