14. člen
Izračun višine subvencije v smislu koristi za prejemnika
Za namene V. dela mora biti katerakoli metoda, ki jo uporabljajo preiskovalne oblasti z namenom, da ugotovijo koristi za prejemnika v smislu prvega odstavka 1. člena, določena z nacionalno zakonodajo ali izvedbenimi predpisi članice ter mora biti uporaba te metode v vsakem primeru pregledna in ustrezno obrazložena. Vsaka taka metoda upošteva te smernice:
(a)
kapitalski vložek vlade ne velja kot vir koristi, če odločitev o vlaganju ne odstopa od običajne vlagateljske prakse (ki vključuje tudi zagotavljanje rizičnega kapitala) zasebnih vlagateljev na ozemlju članice;
(b)
posojilo vlade ne velja kot vir koristi, razen če obstaja razlika v znesku, ki ga podjetje, ki je posojilo prejelo, plača z vladimi posojili in zneskom, ki bi ga podjetje plačalo na osnovi komercialnega posojila, ki ga dejansko lahko dobi na trgu kapitala. V tem primeru je razlika med tema dvema zneskoma korist;
(c)
jamstvo vlade za posojilo ne velja kot vir koristi, razen če obstaja razlika med zneskom, ki ga podjetje, ki je jamstvo dobilo, plača za zajamčeno posojilo vlade, in zneskom, ki bi ga podjetje plačalo na osnovi primerljivega komercialnega posojila brez vladnega jamstva. V tem primeru je korist enaka razliki med tema dvema zneskoma ob upoštevanju razlik v provizijah;
(d)
dobava blaga ali storitev ali vladni odkup blaga ne velja kot vir koristi, razen če obstaja dogovor o manj kot zadostnem plačilu ali če se nakup opravi na podlagi večjega plačila, kot je potrebno. Zadostnost plačila se ugotavlja na podlagi prevladujočih tržnih pogojev za določeno blago ali storitev v državi, v kateri se opravi dobava ali nakup (vključno s ceno, kakovostjo, razpoložljivostjo, tržnostjo, prevozom in drugimi pogoji nakupa ali prodaje).