Člen 4
Nacionalne enote
1. Vsaka država članica ustanovi ali določi nacionalno enoto, ki izvaja naloge, navedene v tem členu.
2. Nacionalna enota je edini zvezni organ med Europolom in pristojnimi državnimi organi. Odnose med nacionalno enoto in pristojnimi organi ureja nacionalna zakonodaja in zlasti ustrezna nacionalna ustavna pravila.
3. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev sposobnosti nacionalnih enot, da lahko opravljajo svoje naloge, in zlasti, da imajo dostop do ustreznih baz nacionalnih podatkov.
4. Naloge nacionalnih enot so:
(1)
na svojo lastno pobudo posredovati potrebne informacije in podatke Europolu, za opravljanje njegovih nalog;
(2)
odgovoriti na zahteve Europola po informacijah, podatkih in svetovanju;
(3)
posodabljati informacije in podatke;
(4)
oceniti informacije in podatke v skladu z nacionalno zakonodajo za namene pristojnih organov in jim predati ves material;
(5)
izdati zahteve Europolu v zvezi s svetovanjem, informacijami, podatki in analizami;
(6)
oskrbeti Europol z informacijami, za shranitev v računalniškem sistemu;
(7)
zagotoviti skladnost z zakoni pri vsaki izmenjavi informacij med njimi in Europolom.
5. Brez ozira na izvajanje odgovornosti, ki jo nosijo države članice, kot je določeno v členu K.2(2) Pogodbe o Evropski uniji, nacionalna enota v posebnem primeru ni obvezna posredovati informacij in podatkov, predvidenih v 1, 2 in 6 točki člena 4 ter členov 7 in 10, če to:
(1)
škoduje osnovnim nacionalnim interesom v zvezi z varnostjo; ali
(2)
ogroža uspeh tekoče preiskave ali varnost posameznikov;
(3)
vključuje informacije o organizacijah ali posebnih obveščevalnih dejavnostih na področju državne varnosti.
6. Stroške, ki jih ustvarijo nacionalne enote v komuniciranju z Europolom, krijejo države članice in se, razen stroškov vzpostavitve zveze, Europolu ne zaračunajo.
7. Vodje nacionalnih enot se sestanejo po potrebi, da skozi svetovanje pomagajo Europolu.