(1)
Na zahtevo dediča, ki je živel ali pridobival skupaj z zapustnikom, lahko sodišče odloči, če to terja opravičena potreba, da se mu pustijo posamezne premične ali nepremične stvari, ali skupine stvari, ki bi pripadle kot delež drugim dedičem, on pa da jim vrednost teh stvari izplača v denarju v roku, ki ga določi sodišče glede na okoliščine.
(2)
Za tako določen znesek imajo ti dediči do plačila zakonito zastavno pravico na delih zapuščine, dodeljenih dediču, ki dolguje plačilo.
(3)
Če jim ta ne plača v določenem roku, imajo pravico zahtevati plačilo svoje terjatve ali izročitev stvari, ki bi jim sicer šla kot njihov dedni delež.