Člen 20
Zasledovanje
1. Uradniki carinske uprave države članice, ki na svojem ozemlju zasledujejo posameznika, opazovanega pri izvršitvi ene od kršitev iz člena 19(2), ki je lahko razlog za izročitev, ali posameznika, udeleženega pri takšni kršitvi, imajo pravico, da nadaljujejo zasledovanje na ozemlju druge države članice brez njene predhodne privolitve, če zaradi posebno nujnega primera pristojnih organov druge države članice ni mogoče obvestiti pred vstopom na njeno ozemlje ali pa če ti organi ne morejo pravočasno prispeti na kraj dogajanja in prevzeti zasledovanja.
Stik s pristojnimi organi države članice, na ozemlju katere se izvaja zasledovanje, vzpostavijo uradniki, ki izvajajo zasledovanje, najkasneje ob prestopu meje. Zasledovanje je treba prekiniti takoj, ko to zahteva država članica, na ozemlju katere se zasledovanje izvaja. Po zaprosilu uradnikov, ki osebo zasledujejo, pristojni organi te države članice zasledovano osebo preverijo, da ugotovijo njeno identiteto ali ji odvzamejo prostost. Države članice sporočijo depozitarju tiste uradnike, ki izvajajo zasledovanje in za katere velja ta določba; depozitar o tem obvesti druge države članice.
2. Zasledovanje se izvaja v skladu z naslednjimi postopki, ki so določeni v izjavi, opredeljeni v odstavku 6:
(a)
uradniki, ki izvajajo zasledovanje, nimajo pravice do pridržanja osebe;
(b)
če zahteva po prekinitvi zasledovanja ni izražena in če pristojni organi države članice, na ozemlju katere se izvaja zasledovanje, ne morejo posredovati dovolj hitro, lahko uradniki, ki izvajajo zasledovanje, osebo pridržijo, dokler uradniki te države članice, ki jih je o tem treba obvestiti takoj, ne ugotovijo njene identitete ali dokler osebi ne odvzamejo prostosti.
3. Zasledovanje se v skladu z odstavkoma 1 in 2 izvaja na enega od naslednjih načinov, ki so opredeljeni v izjavi, predvideni v odstavku 6:
(a)
znotraj področja, določenega v izjavi, ali v časovnem obdobju od trenutka prestopa meje, ki je določeno v izjavi;
(b)
brez ozemeljskih ali časovnih omejitev.
4. Zasledovanje se izvaja ob upoštevanju naslednjih splošnih pogojev:
(a)
uradniki, ki izvajajo zasledovanje, morajo ravnati v skladu z določbami tega člena in v skladu z zakonodajo države članice na ozemlju katere delujejo; upoštevati morajo navodila pristojnih organov navedene države članice;
(b)
če se zasledovanje na morju izvaja na odprtem morju ali v izključni gospodarski coni, mora biti v skladu z določbami mednarodnega pomorskega prava, kakor je to opredeljeno v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem pravu. Zasledovanje na ozemlju druge države članice se izvaja v skladu z določbami tega člena;
(c)
prepovedan je vstop v zasebna stanovanja in na mesta, ki niso dostopna javnosti;
(d)
uradniki, ki izvajajo zasledovanje, morajo biti jasno razpoznavni bodisi na podlagi uniforme ali narokavnega traku ali dodatne opreme, pritrjene na njihovo prevozno sredstvo; uradniki ne smejo nositi civilne obleke, če uporabljajo vozilo, ki ni označeno na navedeni način; uradniki morajo biti kadar koli sposobni dokazati, da delujejo po uradni dolžnosti;
(e)
uradniki lahko med zasledovanjem nosijo službeno orožje, razen v naslednjih primerih: (i) če zaprošena država članica da splošno izjavo, da je prepovedano prinašati orožje na njeno ozemlje, ali (ii) če zaprošena država članica temu izrecno nasprotuje. Kadar je uradnikom druge države članice dovoljeno nositi službeno orožje, je uporaba tega orožja prepovedana, razen pri upravičeni samoobrambi;
(f)
ko je zasledovana oseba pridržana v skladu z odstavkom 2(b) zato, da se privede pred pristojne organe države članice, na ozemlju katere je potekalo zasledovanje, se pri njej lahko opravi samo osebna preiskava iz varnostnih razlogov, med prevozom se ji smejo natakniti lisice, predmeti, ki jih ima pri sebi, pa se lahko zasežejo;
(g)
po vsakem posredovanju iz odstavkov 1, 2 in 3 se uradniki, ki so izvajali zasledovanje, zglasijo pri pristojnih organih države članice, na ozemlju katere so delovali, ter jim poročajo o opravljeni nalogi; po zaprosilu teh organov jim morajo biti na razpolago, dokler okoliščine akcije niso ustrezno pojasnjene; to velja tudi, če pri zasledovanju zasledovani osebi ni bila odvzeta prostost;
(h)
po zaprosilu organov države članice, na ozemlju katere je potekalo zasledovanje, organi države članice, katere uradniki so izvajali zasledovanje, pomagajo pri poizvedbi, ki sledi zasledovanju, tudi v sodnih postopkih.
5. Oseba, ki so ji pristojni organi države članice, na ozemlju katere je zasledovanje potekalo, odvzeli prostost po opravljeni akciji iz odstavka 2, je lahko, ne glede na njeno državljanstvo, pridržana zaradi zaslišanja. Pri tem se smiselno uporabljajo ustrezne določbe nacionalne zakonodaje.
Če oseba ni državljan države članice, na ozemlju katere ji je bila odvzeta prostost, je izpuščena najpozneje v šestih urah po odvzemu prostosti, pri tem se ne šteje čas od polnoči do 9. ure zjutraj, razen če so pristojni organi navedene države članice predhodno prejeli zaprosilo za pripor zaradi izročitve v kakršni koli obliki.
6. Ob podpisu te konvencije vsaka država članica da izjavo, v kateri na podlagi odstavkov 2, 3 in 4 določi postopke za izvajanje zasledovanja na njenem ozemlju.
Država članica lahko svojo izjavo kadar koli nadomesti z drugo izjavo pod pogojem, da slednja ne omejuje področja uporabe prve izjave.
Vsaka izjava se da po posvetovanju z vsako od zadevnih držav članic in z namenom, da se v teh državah dosežejo enakovredni dogovori.
7. Države članice lahko na dvostranski osnovi razširijo področje uporabe odstavka 1 in sprejmejo dodatne določbe za izvajanje tega člena.
8. Vsaka država članica lahko ob deponiranju ratifikacijske listine izjavi, da je ta člen ali del tega člena ne zavezuje. Takšna izjava se lahko kadar koli prekliče.