Člen 21
Čezmejni nadzor
1. Uradniki carinske uprave države članice, ki v svoji državi opazujejo osebe, za katere obstoja utemeljen sum, da so vpletene v eno od kršitev iz člena 19(2), imajo pravico nadaljevati opazovanje na ozemlju druge države članice, če je le-ta odobrila čezmejno opazovanje na podlagi zaprosila za pomoč, ki ga je prejela pred tem. Dovoljenje je lahko povezano z določenimi pogoji.
Države članice obvestijo depozitarja o uradnikih, za katere se ta določba uporablja; depozitar pa o tem obvesti druge države članice.
Po zaprosilu se opazovanje poveri uradnikom države članice, na ozemlju katere se izvaja.
Zaprosilo iz prvega pododstavka se pošlje organu, ki ga določi vsaka država članica in je pristojen za izdajo zaprošenega dovoljenja ali posredovanje zaprosila.
Države članice sporočijo depozitarju, kateri organ je bil določen v te namene; depozitar o tem obvesti druge države članice.
2. Ko zaradi posebno nujnih primerov ni mogoče zaprositi za predhodno dovoljenje druge države članice, smejo uradniki, ki opravljajo opazovanje, prek meje nadaljevati opazovanje oseb, za katere obstaja utemeljen razlog za sum, da so vpletene v eno od kršitev iz člena 19(2), in sicer pod naslednjimi pogoji:
(a)
pristojni organi države članice, na ozemlju katere naj bi se opazovanje nadaljevalo, morajo biti med opazovanjem o prestopu meje takoj obveščeni,
(b)
v skladu z odstavkom 1 je treba takoj predložiti zaprosilo, v katerem so navedeni vzroki za prestop meje brez predhodnega dovoljenja.
Uradniki morajo opazovanje končati takoj, ko to zahteva država članica, na ozemlju katere opazovanje poteka, na podlagi prejetega uradnega obvestila v skladu s točko (a) ali zaprosila v skladu s točko (b), ali če dovoljenje ni bilo pridobljeno po preteku petih ur po prestopu meje.
3. Opazovanje v skladu z odstavkoma 1 in 2 se izvaja samo pod naslednjimi splošnimi pogoji:
(a)
uradniki, ki opravljajo opazovanje, ravnajo v skladu z določbami tega člena ter zakonodajo države članice, na ozemlju katere delujejo; upoštevati morajo navodila pristojnih organov navedene države članice;
(b)
razen v primerih iz odstavka 2 imajo uradniki med opazovanjem pri sebi listino, ki potrjuje, da jim je bilo izdano dovoljenje;
(c)
uradniki, ki izvajajo opazovanje, morajo kadar koli dokazati, da delujejo po uradni dolžnosti;
(d)
uradniki, ki opravljajo opazovanje, lahko med opazovanjem nosijo službeno orožje razen: (i) ko zaprošena država članica da splošno izjavo, da se orožje ne sme prinašati na njeno ozemlje ali (ii) če zaprošena država članica temu izrecno nasprotuje. Če smejo uradniki druge države članice nositi službeno orožje, je uporaba tega orožja prepovedana, razen pri upravičeni samoobrambi;
(e)
prepovedan je vstop v zasebna stanovanja in na mesta, ki niso dostopna javnosti;
(f)
uradniki, ki izvajajo nadzor, opazovane osebe ne smejo preveriti niti ji odvzeti prostosti;
(g)
o vseh aktivnostih je treba poročati organom države članice, na ozemlju katere so te aktivnosti potekale, uradniki, ki so vodili opazovanje, se lahko po zaprosilu pojavijo osebno;
(h)
po zaprosilu organov države članice, v kateri je opazovanje potekalo, organi države članice, iz katere prihajajo uradniki, ki so opravljali opazovanje, pomagajo pri poizvedbi, ki sledi aktivnostim, v katere so bili vključeni, tudi v sodnih postopkih.
4. Države članice lahko na dvostranski podlagi razširijo področje uporabe tega člena in sprejmejo dodatne ukrepe za njegovo izvajanje.
5. Vsaka država članica lahko ob deponiranju ratifikacijskih listin izjavi, da je ta člen ali del tega člena ne zavezuje. Takšna izjava se lahko kadar koli prekliče.