1. Ne glede na določbe 2. člena se izdelki štejejo za izdelke s poreklom iz države pogodbenice, če so bili tam pridobljeni in vključujejo materiale s poreklom iz Evropske skupnosti, Bolgarije, Poljske, Madžarske, Češke republike, Slovaške republike, Romunije, Litve, Latvije, Estonije, Slovenije, Islandije, Norveške, Švice (vključno z Lihtenštajnom1) ali Turčije, v skladu z določbami protokola pravilih o poreklu, priloženega k sporazumom med to državo pogodbenico in vsako od teh držav, pod pogojem, da obdelava ali predelava, opravljena v tej državi pogodbenici, presega tisto, omenjeno v 7. členu tega protokola. Ni treba, da bi bili taki materiali zadosti obdelani ali predelani.
2. Če obdelava ali predelava, ki se opravlja v državi pogodbenici, ne presega postopkov, navedenih v 7. členu, se šteje, da ima pridobljeni izdelek poreklo iz te države pogodbenice samo, kadar je tam dodana vrednost višja od vrednosti uporabljenih materialov s poreklom iz katere koli od držav, navedenih v prvem odstavku. Če to ni tako, se pridobljeni izdelek šteje za izdelek s poreklom iz države, ki je prispevala največjo vrednost uporabljenih materialov s poreklom pri izdelavi v tej državi pogodbenici.
3. Izdelki s poreklom iz ene od držav, navedenih v prvem odstavku, ki niso obdelani ali predelani v državi pogodbenici, ohranijo svoje poreklo, če se izvozijo v eno od teh držav.
4. V tem členu predvidena kumulacija se lahko uporablja samo za materiale in izdelke, ki so pridobili status blaga s poreklomz uporabo pravil o poreklu, ki so enaka kot pravila v tem protokolu.”