(1)
V primeru rekonstrukcije velike kurilne naprave, pri kateri se poveča vhodna toplotna moč za več kot 50 MW, veljajo za novi del naprave mejne vrednosti emisij za žveplove okside, dušikove okside, ogljikov monoksid in prah, ki veljajo za nove velike kurilne naprave iz prvega odstavka 9. člena te uredbe, pri čemer se upošteva vhodna toplotna moč celotne rekonstruirane velike kurilne naprave.
(2)
Določbe prejšnjega odstavka ne veljajo za rekonstruirano veliko kurilno napravo z mešano kurjavo, če se kot gorivo uporablja ostanke destilacij in pretvorb surove nafte, same ali zmešane z drugimi gorivi, proizvedena toplota pa se uporablja za lastne potrebe rafinerije.
(3)
Če zaradi obratovanja rekonstruirane nove velike kurilne naprave iz prvega odstavka 5. člena te uredbe nastane v okolici naprave čezmerna onesnaženost zunanjega zraka, veljajo za rekonstruirano veliko kurilno napravo enake mejne vrednosti kot za novo veliko kurilno napravo iz prvega odstavka 9. člena.
(4)
Pri rekonstrukciji velike kurilne naprave iz prvega odstavka tega člena mora upravljavec zagotoviti, da se načrtuje in izvede rekonstrukcijo z uporabo soproizvodnje toplotne in električne energije, če se s študijo, izdelano v postopku presoje vplivov na okolje, izkaže, da je to ekonomsko in tehnično izvedljivo, pri čemer je treba upoštevati možnost prodaje in tehnično izvedljivost distribucije toplote.