22. člen
(vrednotenje in ocenjevanje)
Glede na vrsto investicijske dokumentacije je treba smiselno uporabiti naslednji osnovni postopek vrednotenja:
1.
določitev ciljev:
-
cilji se določijo na osnovi evidentiranja potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja,
-
cilji morajo biti usklajeni s strateškimi in operativnimi dokumenti ter predpisi, ki določajo razvoj javne železniške infrastrukture,
-
cilji morajo biti merljivi in opredeljeni tako, da je možno ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje,
-
cilji morajo biti definirani tako, da je možno identificirati ekonomične variante za njihovo realizacijo;
2.
priprava predlogov variant za doseganje ciljev:
-
za oceno izvedljivosti ciljev investicije je obvezna izdelava najmanj primerjave minimalne variante (ali variante "brez" investicije) z varianto "z" investicijo. Variante se med seboj razlikujejo glede na različne možne tehnične rešitve, lokacije, investicijske stroške, vire in načine financiranja, roke izvedbe in druge pomembnejše elemente investicije,
-
variante obsegajo investicijo v celoti ter posamezne ekonomsko – tehnične celote, ki so podlaga za projekt za razpis ter razpisno dokumentacijo za oddajo del,
-
v posameznih primerih se upoštevajo variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (fazna gradnja, koncesije, gradnja na ključ itd.);
3.
opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake od variant:
a)
v vrednotenje so vključeni vsi stroški in koristi, ki jih investicija povzroča v celotnem investicijskem ciklusu,
b)
ocenjevanje količin temelji na predpisani projektni dokumentaciji ter na tehnoloških načrtih, standardih in normativih dejavnosti, prostorskih izvedbenih aktih z lokacijsko informacijo itd.,
c)
stroški in koristi, ki jih upoštevamo pri ovrednotenju, so:
-
naložbe v zemljišča, javno železniško infrastrukturo (objekti in naprave ter oprema) ter ostali investicijski stroški (stroški dokumentacije, stroški nadzora, stroški financiranja itd.) ter investicijsko vzdrževanje v ekonomski dobi investicije,
-
stroški obratovanja v ekonomski dobi investicije oziroma v opazovanem obdobju od 20 do 30 let,
-
koristi, ki jih lahko izrazimo v denarju, in nedenarne koristi (posredne in neposredne),
d)
stroški in koristi se ugotavljajo po dinamični metodi za celotno ekonomsko dobo investicije,
e)
izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo institucije z javnimi pooblastili,
f)
vsi denarno prikazani stroški in koristi so izraženi na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje, eskontiranje),
g)
vsaka varianta vsebuje izračun finančno-tržnih, ekonomskih in drugih kazalcev učinkovitosti investicij ter opis meril, ki jih ni možno izraziti v denarju,
h)
pri ocenjevanju programov za javna naročila investicijskega značaja se uporablja splošna diskontna mera, ki upošteva stanje in tendence dolgoročne obrestne mere in tveganja v okolju splošnega gospodarskega (ne)ravnotežja;
4.
ugotavljanje občutljivosti variant: investicijska dokumentacija, ki se izdeluje v fazi načrtovanja investicije, vsebuje analizo občutljivosti investicije, tako da:
-
opredeli kritične parametre investicijskega projekta, pri katerih so projekcije nezanesljive, po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja,
-
izkaže ugotovitve o možnih vplivih na končni rezultat oziroma o možnih odmikih od projekcij;
5.
izbor optimalne variante in predstavitev rezultatov:
-
vsako od variant je potrebno presojati tudi z vidika omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okolje-varstvenih, institucionalnih itd.),
-
v predstavitvi rezultatov morajo biti navedeni cilji, obravnavane variante, primerjava variant, optimalna varianta, način ocenjevanja izvedbe in obratovanja investicije.