(1)
Sporočila in posnetke, pridobljene z uporabo ukrepov po 150. in 151. členu tega zakona, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis.
(2)
Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. O tem uničenju napravi preiskovalni sodnik uradni zaznamek. Pred uničenjem obvesti preiskovalni sodnik o uporabi teh ukrepov osumljenca, ki ima pravico seznaniti se s pridobljenim gradivom, v primerih večjega obsega tega gradiva pa s poročilom iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. Če je mogoče utemeljeno sklepati, da bo zaradi seznanitve z gradivom nastala nevarnost za življenje in zdravje ljudi ali iz drugih tehtnih razlogov, lahko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti odloči, da osumljenca z vsebino pridobljenega gradiva ne bo seznanjal.
(3)
Ne smejo se uporabiti kot dokaz posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja oseb, če se ne nanašajo na katero izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena tega zakona, kadar so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepov po prvem odstavku 150. člena oziroma na katero izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 151. člena tega zakona, kadar so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa po prvem odstavku 151. člena tega zakona.
(4)
Če so bili ukrepi iz 150. in 151. člena tega zakona izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila.
(5)
Določbe 237. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za podatke, posnetke, sporočila in dokazila, pridobljena z uporabo ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona.