31. člen
(razmeščanje območij namenske rabe)
(1)
V poselitvenem območju je treba območja namenske rabe razmeščati ter določati njihovo velikost in obliko tako, da se s tem zagotavlja:
1.
učinkovito prepletanje dejavnosti in rab znotraj poselitvenega območja ob upoštevanju funkcionalne povezanosti, privlačnosti in izključevanja med posameznimi rabami;
2.
varčna in smotrna raba prostora z usmerjanjem v notranji razvoj poselitvenega območja;
3.
ustrezna dostopnost, zlasti z razvojem ustrezno zmogljivega javnega potniškega prometa, cestnega ter kolesarskega omrežja in omrežja pešpoti.
(2)
Območja, ki so namenjena samo stanovanjem, se praviloma ne načrtujejo neposredno ob območjih proizvodnih dejavnosti, območjih energetske infrastrukture in površin drugih območij, zlasti nakupovalnih središč in zabaviščnih parkov. V neposredno bližino čistih stanovanjskih površin se lahko umesti le manjši športnorekreacijski center.
(3)
Območja proizvodnih dejavnosti se lahko razmešča tako, da bodo v največji možni meri izkoriščene prometne, energetske, komunalne in druge prednosti lokacije. Razmestitev območij proizvodnih dejavnosti ne sme poslabševati bivalnih in delovnih razmer v neposredni okolici ter zmanjševati dostopnosti do drugih območij.
(4)
Urbane površine nekdanjih industrijskih, vojaških, prometno-skladiščnih in proizvodno-energetskih con se na osnovi kritične presoje v procesu prenove in ponovne rabe zemljišč prednostno namenjajo preoblikovanju, zlasti v območja stanovanj, mešana območja, območja družbene infrastrukture ter območja zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov. Kadar ni ustreznih nadomestnih lokacij za potrebe proizvodnih dejavnosti se obstoječa območja ohranijo in posodobijo za nadaljnjo uporabo.
(5)
Mešana območja – osrednje površine in mešane površine se z namenom, da bi se v naselju vzpostavila omrežja središč z različnimi ravnmi oskrbe, razporejajo enakovredno.
(6)
Nova območja površin za turizem se razmeščajo tako, da se zagotavljajo:
1.
povezovanje različnih vrst potencialov in zagotavljanje pestrosti ponudbe;
2.
razvoj v širšem prostoru z navezavo na obstoječa turistična območja;
3.
navezava na poselitvena območja;
4.
ohranjanje in poudarjanje krajinskih, naravnih in kulturnih značilnosti prostora.
(7)
Površine posebnih območij se lahko določijo na degradiranih in slabo izkoriščenih površinah, kadar se s tem sanira obstoječe stanje, zapolnjuje oziroma zaokrožuje stavbno tkivo.
(8)
Površine drugih območij v posebnih območjih se določijo znotraj obstoječih središč naselij, če je v središču naselja dovolj neizkoriščenih ali nezadostno izkoriščenih zemljišč za gradnjo oziroma če je na njih mogoče zagotoviti ustrezno prometno ureditev, ustrezno število parkirnih mest ter komunalno in drugo opremljenost.
(9)
Območja družbene infrastrukture se razmestijo, tako da bodo izpolnjeni temeljni kriteriji dostopnosti, učinkovitosti in racionalnosti.
(10)
Območja zelenih površin se razmeščajo, tako da se upošteva:
1.
načelo enakovredne preskrbljenosti in dostopnosti za vse prebivalce;
2.
potrebe po raznoliki uporabi zelenih površin v poselitvenih območjih (preživljanje prostega časa, zagotavljanje specifičnih funkcij, povezanih z uporabo zelenih površin, izobraževanje in podobno);
3.
naravne in krajinske značilnosti prostora naselja (reliefne značilnosti, vode, delež in razmestitev naravnih sestavin);
4.
potrebe po ustrezni členitvi grajene strukture in prepoznavni podobi naselja;
5.
doseganje ugodnih klimatskih in zdravih bivalnih razmer v naselju.
(11)
Območij zelenih površin, določenih z urbanistično zasnovo, se praviloma ne spreminja v drugo namensko rabo, razen kadar se zagotovi enakovredno velika in namenu primerna lokacija za nadomestitev opuščenega območja zelenih površin.