95. člen
(načrtovanje zelenih površin)
(1)
Površine za rekreacijo in šport je treba načrtovati kot obsežnejša rekreacijska območja z izrazitimi krajinskimi značilnosti in privlačnostmi, lahko pa tudi kot manjše, javno dostopne rekreacijske parke (športna igrišča, smučišča, igrišča za golf, kopališča in poligoni s potrebno infrastrukturno opremo), ki vključujejo športnorekreacijske naprave na prostem, pri čemer mora delež naravnih sestavin v njih prevladovati.
(2)
Površine za rekreacijo in šport v naseljih je treba praviloma umeščati tako, da se navezujejo na naravno zaledje naselja.
(3)
Površine za rekreacijo in šport se lahko kombinirajo s športnimi dejavnostmi, ki ne zahtevajo gradnje pokritih objektov, večjih tlakovanih območij ali druge večje infrastrukture za potrebe športa ter ne spreminjajo krajinskega značaja in javne dostopnosti območja. Dopustni so zgolj začasni in paviljonski objekti manjših dimenzij.
(4)
V območjih površin za rekreacijo in šport so dopustne dopolnilne rabe s področja gozdarstva, kmetijstva, vodnega gospodarstva in energetike, če ne zmanjšujejo dostopnosti in rekreacijske privlačnosti območja.
(5)
Parke je treba načrtovati kot javne parke in parkovne poteze, namenjene preživljanju prostega časa in doživljanju narave, ki morajo imeti prepoznavno oblikovalsko zasnovo, predstavljati del kulturne ponudbe naselja in delovati kot sestavine javnega in odprtega prostora naselij.
(6)
Parki se lahko načrtujejo tudi kot tematski parki, ki so pretežno enofunkcionalni prostori namenjeni vzgoji in izobraževanju (botanični vrtovi, zoološki vrtovi, spominski parki, igralni parki, parki z razstavnim značajem in podobno).
(7)
V parkih je možna graditev začasnih in paviljonskih objektov manjših dimenzij, ki so vezani na program parka (glasbeni paviljoni, letna gledališča, gostinski objekti, javne sanitarije, otroška igrišča in podobno), vendar mora delež naravnih sestavin prostora po obsegu prevladovati.
(8)
Z načrtovanjem zelenih površin je treba zagotoviti tudi druge zelene površine, ki vključujejo igrišča za otroke in mladostnike, zelene površine v stanovanjskih območjih, mestne in primestne gozdove, območja vrtičkov, reprezentativne ureditve, ureditve ob poslovnih objektih, zelene koridorje, drevorede, obcestne ureditve, ostanke naravnih sestavin v naseljih, nasipe in vodotoke.
(9)
Igrišča za otroke in mladostnike je treba načrtovati tako, da se zagotavlja:
1.
zadovoljitev potreb obeh skupin;
2.
programska in oblikovalska raznovrstnost igralnih površin;
3.
enakomerna in raznolika razporeditev površin v prostoru;
4.
usklajenost interesov z drugimi uporabniškimi skupinami v odprtem prostoru in v objektih;
5.
kakovostno preživljanje prostega časa otrok in mladostnikov v vseh delih naselja.
(10)
Za preživljanje prostega časa otrok in mladostnikov v naselju je treba zagotoviti varnost na vseh javnih odprtih površinah.
(11)
V poselitvena območja je treba igrišča za otroke in mladostnike umeščati kot:
ureditve v drugih območjih namenskih rab (območja stanovanj, območja družbene infrastrukture in posebna območja);
1.
območja zelenih površin (tematski igralni parki);
2.
ureditve v sklopu območij zelenih površin;
3.
del ureditve znotraj drugih javnih odprtih prostorov.
(12)
Pri načrtovanju igrišč za otroke in mladostnike je treba upoštevati različne starostne skupine otrok (do 5 let, 5–10 let, 10–14 let in mlajši mladostniki 14–17 let) in skupine otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, pri čemer je treba različna območja za igro umeščati tako, da sta omogočeni varna in nekonfliktna igra ter uporaba prostora.
(13)
Pri načrtovanju igrišč je treba upoštevati možnost vzdrževanja in urejanja.
(14)
Pri načrtovanju igrišč je treba zagotoviti prostore za preživljanje prostega časa otrok in mladostnikov glede na potencialno aktivnost in hrup (zbiranje, šport, rolkanje, rolanje, bordanje in podobno).
(15)
Z načrtovanjem pokopališč je treba zagotoviti:
1.
širitev obstoječih pokopališč samo v primeru ugotovljene prostorske in okoljske sprejemljivosti ter ocene razpoložljive kapacitete;
2.
zložne dostope (maksimalno 6-odstotni nagib);
3.
izbor geološko ustrezne lokacije;
4.
upoštevanje varstvenih in ogroženih območij po predpisih o vodah;
5.
rezervne površine za potrebe pokopa v prihodnosti;
6.
trajno varovanje območja pokopališča kot prostora spomina oziroma kot parkovnega prostora;
7.
navezavo na javni potniški promet in komunalno infrastrukturo;
8.
površine za redno in občasno parkiranje.
(16)
V območjih pokopališč je osnovna funkcija pokopavanja združljiva z rabami omejene pasivne rekreacije in delno tudi s kulturnimi funkcijami in z drugimi na pokopavanje vezanimi rabami.
(17)
Pri načrtovanju naselij je treba predvideti območja vrtičkov z urejenimi površinami za mirujoči promet in z dostopom za komunalna vozila. Zagotovita naj se oskrba z vodo ter javne sanitarije.