(1)
Gospodarska uporabnost izuma se določi z oceno vrednosti izuma za delodajalca ob upoštevanju pričakovanega čistega dobička delodajalca pri gospodarskem izkoriščanju izuma, pri čemer se lahko upošteva tudi dotedanji povprečni dobiček delodajalca pri gospodarskem izkoriščanju izumov te vrste.
(2)
Če določitev gospodarske uporabnosti izuma po prejšnjem odstavku ni mogoča, se določi z uporabo licenčne analogije, pri čemer se gospodarska uporabnost določi v višini licenčnine, ki je običajna za izume te ali podobne vrste.
(3)
Če delodajalec in delavec soglašata, lahko gospodarsko uporabnost izuma določita tudi drugače.