(1)
Sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, napoti tistega, ki mu je izreklo ta ukrep, v zdravstveni zavod, v katerem naj se zdravi. O napotitvi obvesti tudi zdravstveni zavod.
(2)
Zdravstveni zavod je dolžan obvestiti sodišče, če se obsojenec ni začel zdraviti, če je zdravljenje samovoljno opustil ali če je kljub zdravljenju tako nevaren za svojo okolico, da je potrebno njegovo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu.
(3)
Ne glede na prejšnji odstavek mora zdravstveni zavod najmanj enkrat na vsakih šest mesecev poročati sodišču, ki je izreklo ukrep, o njegovem izvrševanju in uspehih zdravljenja.
(4)
Za določitev zdravstvenih zavodov, v katerih se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, se glede pogojev smiselno uporabljata tretja in četrta alineja drugega odstavka v delu, ki se nanaša na izvajanje zdravljenja ter določbi tretjega in četrtega odstavka 151. člena zakona.
(5)
Natančnejši pogoji iz prejšnjega odstavka se podrobneje opredelijo v predpisu iz 150. člena tega zakona.