22. člen
(posebnosti v zvezi s storitvami)
(1)
Šteje se, da je bila storitev med povezanimi osebami opravljena, če bi bila nepovezana oseba pripravljena naročiti in plačati to storitev od druge nepovezane osebe ali če bi jo bila ta pripravljena opraviti sama.
(2)
Pogoja iz prvega odstavka tega člena sta primeroma izpolnjena, če bi bila nepovezana oseba pripravljena naročiti in plačati storitev od druge nepovezane osebe ali če bi jo bila ta pripravljena opraviti sama, upoštevaje okoliščine, če:
-
opravljena storitev zagotavlja ekonomsko ali komercialno vrednost v smislu izboljšanja ekonomskega položaja prejemnika storitve oziroma
-
bi takšno storitev nepovezana oseba za lastne potrebe izvedla z lastnimi sredstvi.
(3)
Storitve med povezanimi osebami, za katere se določajo primerljive tržne cene, so primeroma:
-
administrativne storitve (upravljavske storitve, načrtovanje, računovodstvo, revizija, pravne storitve in podobne),
-
finančne storitve (posojilne pogodbe, nadzor nad denarnimi tokovi in podobno),
-
tehnične in komercialne storitve v obliki pomoči na področjih proizvodnje, nabave, distribucije in trženja,
-
kadrovske storitve (povezane z zaposlovanjem in zaposlenimi, izobraževanje in podobno).
(4)
Stroškov dejavnosti, ki jih povezana oseba zaračunava drugi zaradi svojega deleža v kapitalu, upravljanju, nadzoru ali glasovalnih pravicah in ki jih v enakih ali primerljivih okoliščinah nepovezane osebe ne bi bile pripravljene plačati, ni upravičeno zaračunavati v obliki storitev. Primeroma so to naslednji stroški takšnih dejavnosti:
-
stroški dejavnosti v zvezi s pravno ureditvijo same matične družbe (stroški v zvezi skupščinami delničarjev matične družbe, izdajanjem delnic v matični družbi in nadzornim svetom),
-
stroški v zvezi z zahtevami poročanja matične družbe, vključno z uskupinjevanjem poročil,
-
stroški zbiranja sredstev za prevzem deležev.
(5)
Kjer je mogoče identificirati določene posebne storitve, ki jih zagotavlja oseba povezanemu podjetju, mora biti določitev, ali je zaračunana storitev v skladu s primerljivo tržno ceno, narejena za vsako posebno storitev, kot je to določeno v 17. členu tega pravilnika.
(6)
Pri določanju primerljive tržne cene za storitve se uporablja metoda primerljivih prostih cen, kadar se storitve, ki so primerljive s storitvami, ki so predmet transakcije med povezanimi osebami, opravljajo tudi med nepovezanimi osebami ali kadar se take storitve zagotavljajo tudi nepovezanim osebam v enakih ali primerljivih okoliščinah, kot se zagotavljajo povezanim osebam.
(7)
Če se primerljiva tržna cena določa z metodo dodatka na stroške, se uporabi:
-
način neposrednega določanja, ko so opravljene storitve in podlage za plačilo jasno prepoznavne in so stroški za posamezne storitve ugotovljivi, ali
-
način posrednega določanja, če metode neposrednega določanja ni mogoče uporabiti zaradi nepraktičnosti oziroma če transakcije storitev med povezanimi osebami niso določljive (na primer, če so stroški za te storitve vsebovani v stroških oziroma ceni večje transakcije ali če stroški sploh niso porazdeljeni med povezanimi osebami).
(8)
Če storitve, ki se zagotovijo povezanim osebam, spadajo v glavno oziroma redno in ne občasno poslovno aktivnost izvajalca storitve ter se zagotavljajo tako povezanim osebam kot nepovezanim osebam, se ob uporabi metode dodatka na stroške uporablja pristop neposrednega določanja primerljive tržne cene v skladu s prvo alinejo sedmega odstavka tega člena.
(9)
Če stroški, ki se pripišejo posamezni storitvi, niso določljivi neposredno, se za določanje primerljive tržne cene ob uporabi metode dodatka na stroške uporabi pristop posrednega določanja v skladu z drugo alinejo sedmega odstavka tega člena, in sicer z uporabo:
-
primernega ključa za porazdelitev stroškov, ki temelji na dejstvih in okoliščinah vsakega posameznega primera opravljanja storitve,
-
realne porazdelitve stroškov,
pri čemer se morata upoštevati ekonomska vrednost storitev za prejemnika in obseg izvajanja primerljivih storitev med nepovezanimi osebami.