37. člen
(Splošno)
(1)
Banka mora vzpostaviti zanesljive sisteme za potrditev primernosti glede točnosti in skladnosti bonitetnih sistemov. Banka mora zagotoviti, da ji njen notranji proces potrditve primernosti omogoča dosledno in smiselno presojo delovanja bonitetnih sistemov.
(2)
Banka mora redno primerjati stopnje neplačil z ocenjenimi PD za vsak bonitetni razred. V primerih, ko je stopnja neplačila izven pričakovanega obsega za navedeni bonitetni razred, mora banka posebej analizirati razloge za odstopanje. Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF), mora opraviti podobne analize za navedene ocene. Pri takih primerjavah se morajo uporabljati pretekli podatki, ki pokrivajo čim daljše obdobje. Banka mora dokumentirati metode in podatke, uporabljene v takih primerjavah. Analiza in dokumentacija se morata ažurirati vsaj enkrat letno.
(3)
Banka mora uporabljati tudi druga orodja za količinsko potrditev primernosti parametrov tveganja, vključno s primerjavami z ustreznimi zunanjimi viri podatkov. Analiza mora temeljiti na podatkih, ki so reprezentativni za strukturo izpostavljenosti banke, so redno ažurirani in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja. Presoje delovanja bonitetnih sistemov banke morajo temeljiti na čim daljšem obdobju.
(4)
Uporabljene metode in podatki za količinsko potrditev primernosti parametrov tveganja morajo biti vseskozi dosledni. Spremembe metod ocenjevanja in potrditev primernosti parametrov tveganja ter podatkov (uporabljeni viri podatkov in obravnavana obdobja) morajo biti dokumentirani.
(5)
Banka mora vzpostaviti zanesljive notranje standarde za primere, ko odstopanja stopenj neplačil, dejanskih LGD, dejanskih CF in stopenj izgub, če se uporabljajo ocene EL, postanejo dovolj pomembna, da spodbijajo veljavnost ocen. Ti standardi morajo upoštevati ekonomske cikle in podobne sistematične spremembe pri dejanskih neplačilih. Če so dejanske vrednosti še naprej višje od pričakovanih, mora banka popraviti oceno navzgor, da odrazi dejansko stanje neplačil in izgub.