22. člen
(metodološke osnove)
Pri ocenjevanju investicij se glede na vrsto investicijske dokumentacije smiselno uporabljajo naslednje metodološke osnove:
1.
Določitev ciljev:
a)
določijo se na podlagi predhodnih analiz, evidentiranja problemov in potreb ter možnosti, da bi jim zadostili. Mogoči problemi pri državnih cestah in cilji projektov, ki jih rešujejo, so lahko:
-
odprava ozkih grl s povečanjem zmogljivosti na posameznih cestnih smereh ali objektih z gradnjo novih in alternativnih ali posodobitvijo obstoječih povezav ali objektov,
-
omogočiti nemoten potek predvidenega povečanega potniškega in tovornega prometa zaradi hitrega razvoja območja,
-
dvigniti kakovost cestnega omrežja ali objektov zaradi povečanja potovalne hitrosti ter zmanjšati operativne stroške in število nesreč z vzpostavitvijo varnostnih ukrepov na omrežju,
-
dokončati manjkajoče povezave ali slabo povezana omrežja,
-
izboljšati dostopnost primestnih območij ali slabo dostopnih regij,
-
vzpostaviti prevoznost po naravnih nesrečah,
-
zmanjšati izpostavljenost prebivalcev onesnaženosti in hrupu;
b)
usklajeni morajo biti s strategijami, nacionalnimi programi, programi Evropske unije in zakoni ter opredeljeni tako, da je mogoče ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje;
c)
biti morajo določeni tako, da je mogoče prepoznati ekonomične in izvedljive različice za njihovo izvedbo.
2.
Priprava predlogov variant za uresničevanje ciljev:
-
variante se med seboj lahko razlikujejo glede na različne mogoče lokacije, tehnično-tehnološke in prometne rešitve, raven storitev, vire in načine financiranja, roke in dinamiko izvedbe, rezultate in druge pomembnejše dele investicije,
-
upoštevajo se tudi variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (na primer fazna gradnja, koncesije in druge oblike javno-zasebnega partnerstva),
-
za presojo izvedljivosti ciljev investicije se pričakovani učinki za projekt predstavijo najmanj s primerjavami stanja "z" investicijo (upošteva se izbrana varianta) in izhodiščnega scenarija (alternativa "brez" investicije) oziroma minimalne alternative z upoštevanjem delnih izboljšav.
3.
Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake variante:
-
v ovrednotenje so vključeni stroški in koristi posameznih udeležencev v celotnem projektnem ciklu,
-
ocena količin temelji na predpisani dokumentaciji (predhodne idejne gradbene in prometne rešitve ter študije, projektna in tehnično-tehnološka dokumentacija, standardi in normativi dejavnosti, prostorski akti in druge osnove),
-
stroški in koristi, ki se upoštevajo pri ocenjevanju v ekonomski dobi investicije: investicijski stroški, investicijsko in redno vzdrževanje, stroški obratovanja in koristi (prihranki časa, zmanjšanje tveganja zaradi nesreč v naseljih, zmanjšanje onesnaževanja in drugo), ki jih lahko izrazimo v denarju, in nedenarne koristi (posredne in neposredne); stroški in koristi se ugotavljajo v finančni in ekonomski analizi po dinamični metodi (za celotno ekonomsko dobo investicije) v obdobju, v katerem se pričakuje njihov nastanek,
-
izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo nosilci javnih pooblastil,
-
predpostavke za projekcije morajo biti utemeljene in verodostojne,
-
vsi stroški in koristi, ki so izraženi v denarju, se obravnavajo na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje),
-
vsaka varianta vsebuje izračun finančnih, ekonomskih in drugih kazalnikov učinkovitosti investicij ter opis rezultatov na podlagi meril, ki jih ni mogoče izraziti v denarju.
4.
Ugotavljanje občutljivosti variant:
-
z analizo občutljivosti se opredelijo kritični parametri investicijskega projekta (investicijski izdatki, pričakovani obseg povpraševanja, zlasti pri induciranem prometu), pri katerih so projekcije manj zanesljive, in sicer po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja (z analizo tveganja), ter
-
izkažejo se ugotovitve analize o mogočih vplivih na pričakovan končni rezultat oziroma učinek na rezultate finančnih in ekonomskih analiz (interna stopnja donosnosti, neto sedanja vrednost).
5.
Izbira najboljše variante in predstavitev izsledkov:
-
vsaka varianta se presoja tudi glede najpomembnejših omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, institucionalnih in drugih),
-
pri predstavitvi izsledkov morajo biti navedeni cilji, s katerimi je skladna obravnavana varianta, opis obravnavanih variant, njihova primerjava, razlogi za izbiro najboljše variante in način ocenjevanja pri tej izbiri.