11. člen
OBRESTI
1. Obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in se izplačajo rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
2. Take obresti pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in v skladu z zakonodajo te države, če pa je prejemnik upravičeni lastnik obresti, tako zaračunani davek ne presega 5 odstotkov bruto zneska obresti. Pristojna organa držav pogodbenic se sporazumno dogovorita o načinu uporabe te omejitve.
3. Ne glede na določbe drugega odstavka so obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in jih prejme in je njihov upravičeni lastnik vlada druge države pogodbenice, vključno z njenimi političnimi enotami ali lokalnimi oblastmi, ali njena centralna banka ali katera koli ustanova, za katero se vsakokrat dogovorita državi pogodbenici, oproščene davka v prvi omenjeni državi.
4. Izraz “obresti”, kot je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz vseh vrst terjatev ne glede na to, ali so zavarovane s hipoteko, in ne glede na to, ali imajo pravico do udeležbe v dolžnikovem dobičku, in še posebej dohodek iz državnih vrednostnih papirjev ter dohodek iz obveznic ali zadolžnic, vključno s premijami in nagradami, ki pripadajo takim vrednostnim papirjem, obveznicam ali zadolžnicam, kakor tudi vsak dohodek, ki se po zakonodaji države pogodbenice, v kateri takšen dohodek nastane, obravnava kot dohodek od denarnih posojil, ne vključuje pa dohodka, ki se v skladu z 10. členom obravnava kot dividende. Kazni zaradi zamude pri plačilu se za namen tega člena ne štejejo za obresti.
5. Določbe prvega in drugega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik obresti, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri obresti nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej ali opravlja v tej drugi državi samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej ter je terjatev, v zvezi s katero se obresti plačajo, dejansko povezana s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od primera.
6. Šteje se, da obresti nastanejo v državi pogodbenici, kadar je plačnik ta država, politična enota, lokalna oblast ali rezident te države. Kadar pa ima oseba, ki plačuje obresti, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastala zadolžitev, za katero se plačajo obresti ter take obresti krije taka stalna poslovna enota ali stalna baza, se šteje, da take obresti nastanejo v državi, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.
7. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom ali med njima in drugo osebo znesek obresti glede na terjatev, za katero se plačajo, presega znesek, za katerega bi se sporazumela plačnik in upravičeni lastnik, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za zadnji omenjeni znesek. V takem primeru se presežni del plačil še naprej obdavčuje v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.