(1)
Ponudnik storitev, ki je za njihovo opravljanje ustanovljen v državi članici EU, v EGP ali v Švicarski konfederaciji v skladu z njenimi predpisi, in storitve opravlja v državi sedeža, lahko te storitve v Republiki Sloveniji opravlja občasno, če niso v nasprotju s predpisi Republike Slovenije.
(2)
Če poklic v državi sedeža ni reguliran, mora ponudnik storitev v tej državi opravljati storitve, ki jih želi opravljati v Republiki Sloveniji, neprekinjeno ali skupno vsaj dve leti v obdobju zadnjih desetih let, preden začne te storitve opravljati v Republiki Sloveniji.
(3)
Ministrstvo, pristojno za posamezen reguliran poklic ali dejavnost (v nadaljnjem besedilu: pristojno ministrstvo) oziroma z zakonom določena zbornica oziroma s posebnim zakonom določena zbornica oziroma pristojna zbornica ali drug pristojen organ, ki ga je pristojno ministrstvo na podlagi javnega razpisa pooblastilo za izvajanje nalog, določenih v tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: pristojen organ), v postopku obravnave prijave za občasno opravljanje storitev v Republiki Sloveniji oceni naravo opravljanja storitev za vsak primer posebej, predvsem glede na trajanje, pogostost, rednost in stalnost storitev.
(4)
Ponudnik storitev, ki opravlja delo s strankami, ki vključuje pisna ali ustna navodila strankam, mora znati slovenski jezik, na območju narodnih skupnosti pa tudi jezik narodnih skupnosti.
(5)
Za ponudnika storitev veljajo glede njegovih poklicnih kvalifikacij, načina opravljanja dejavnosti, zavarovalnega kritja ali drugih načinov osebnega ali kolektivnega zavarovanja v zvezi z dejavnostjo enaki predpisi, kot veljajo za ponudnika storitev, ki ima sedež v Republiki Sloveniji in opravlja isti poklic ali dejavnost.