Odločba o ugotovitvi, da je četrti odstavek 11. člena zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic v neskladju z ustavo in o ugotovitvi, da določbe 3., 4. in 5. točke drugega odstavka 2. člena 3., 4. in 5. člena, prvega, drugega, tretjega, petega in šestega odstavka 11. člena 16., 17., 18., 19., 20., 21., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29. in 30. člena zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic niso v neskladju z ustavo

651. Odločba o ugotovitvi, da je četrti odstavek 11. člena zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic v neskladju z ustavo in o ugotovitvi, da določbe 3., 4. in 5. točke drugega odstavka 2. člena 3., 4. in 5. člena, prvega, drugega, tretjega, petega in šestega odstavka 11. člena 16., 17., 18., 19., 20., 21., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29. in 30. člena zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic niso v neskladju z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude družb Pivovarna Laško, d.d., Laško, Color, industrija sintetičnih smol, barv in lakov, d.d., Medvode, Javor Pivka, lesna industrija, d.d., Pivka, Klasje, Mlinsko predelovalno podjetje, d.d., Celje, in Unior, Kovaška industrija, d.d., Zreče, ki jih zastopajo Miro Senica, Anton Nosan, Andrej Rauter in mag. Miha Šipec, odvetniki v Ljubljani, družb Zdravilišče Radenska, d.d., Radenci, Blagovno trgovski center, d.d., Ljubljana, Mercator Gorenjska, d.d., Škofja Loka, Mesnine dežele Kranjske, d.d., Kočevje, TIB Transport, d.d., Ilirska Bistrica, Kovinoplastika Lož, d.d., Stari trg pri Ložu in Sadjarstvo Mirosan, d.d., Petrovče, ki jih zastopa Stojan Zdolšek, odvetnik v Ljubljani, družb Banka Domžale, d.d., Domžale, KLI Logatec, d.d., Logatec, Maximarket, d.d., Ljubljana, Nama, d.d., Ljubljana, Potrošnik, d.d., Celje, Slovenijales, d.d., Ljubljana, Stilles, d.d., Sevnica, Lek, tovarna farmacevtskih in kemičnih izdelkov, d.d., Ljubljana, Pomurske mlekarne, d.d., Murska Sobota in Zgornjesavinjska kmetijska zadruga, d.o.o., Mozirje, ki jih zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d.n.o.-o.p., Ljubljana, ter Zveze svobodnih sindikatov Slovenije – Sindikata finančnih organizacij Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa Drago Ščernjavič, sekretar Republiškega odbora sindikata, po opravljeni javni obravnavi dne 25. septembra 2002, na seji dne 6. februarja 2003

Četrti odstavek 11. člena zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (Uradni list RS, št. 44/02) je v neskladju z ustavo, ker ne zagotavlja vsakemu od znanih delničarjev pravice vložiti tožbo zoper odločbo vlade iz prvega in drugega odstavka 11. člena zakona.

Določbe 3., 4. in 5. točke drugega odstavka 2. člena, 3., 4. in 5. člena, prvega, drugega, tretjega, petega in šestega odstavka 11. člena, 16., 17., 18., 19., 20., 21., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29. in 30. člena zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic niso v neskladju z ustavo.

Državni zbor mora neustavnost iz prve točke izreka odpraviti v 90 dneh od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave neustavnosti ima vsak izmed znanih delničarjev pravico vložiti tožbo zoper odločbo vlade iz prvega in drugega odstavka 11. člena zakona.

Sindikat finančnih organizacij Slovenije (v nadaljevanju: sindikat) navaja kot ustavno sporne določbe 1. člena v povezavi s 4. točko drugega odstavka 2. člena ter 19. člen zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (v nadaljevanju: ZLPZ-1). Navedene določbe naj bi bile ustavno sporne zato, ker vključujejo v celotni kapital tudi sklad skupne porabe, vendar pa med upravičenci do lastninjenja ne določajo zaposlenih in bivših zaposlenih delavcev zavarovalnic (19. člen ZLPZ-1). Izločitev delavcev zavarovalnic iz lastninjenja naj bi bilo v nasprotju z ustavo. Predlaga, naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanih členov zakona.

Druge pobudnice izpodbijajo ZLPZ-1, saj naj bi bile njegove določbe v nasprotju z 2. in s 3. členom (načela pravne države in načelo delitve oblasti), z drugim odstavkom 14. člena (enakost pred zakonom), z 22. členom (pravica do enakega varstva pravic), s 23. členom (pravica do sodnega varstva), s 25. členom (pravica do pravnega sredstva), s 33. členom (pravica do zasebne lastnine) in z drugim odstavkom 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) ustave.

Vse pobudnice očitajo zakonodajalcu, da je z ZLPZ-1 želel doseči isti cilj, kot ga je nameraval doseči z zakonom o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (Uradni list RS, št. 13/00 – v nadaljevanju: ZLPZ), ki ga je ustavno sodišče razveljavilo (odločba št. U-I-117/00 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 40/01 in Odl. US X, 77), tj. protiustavno poseči v lastninska (korporacijska) upravičenja znanih lastnikov (delničarjev) zavarovalnic. To naj bi dosegel predvsem z uzakonitvijo metode za ugotavljanje vrednosti nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic, ki neenakopravno obravnava obe vrsti kapitala (nenominirani in delniški kapital). Ker naj bi s tem poskušal obiti navedeno odločbo ustavnega sodišča, naj bi s tem kršil določbe 2. in 3. člena ustave (načela pravne države in načelo delitve oblasti).

Pobudnice zatrjujejo, da je predpisani način (metoda) določitve deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnice (prvi odstavek 3. člena v povezavi s 3. in 4. točko drugega odstavka 2. člena) ter način uskladitve deleža nenominiranega kapitala zaradi izplačila dobička (drugi odstavek 3. člena v povezavi s 4. členom, predvsem z določbo njegovega drugega odstavka) v neskladju z drugim odstavkom 14. člena (enakost pred zakonom), s 33. členom (pravica do zasebne lastnine) in s 155. členom ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov). Menijo, da predpisana metoda ne obravnava obeh virov kapitala enakopravno, temveč da daje prednost nenominiranemu kapitalu v primerjavi z delniškim kapitalom. Kot podlaga za določitev deleža nenominiranega kapitala so namreč določene postavke nerevidiranih računovodskih izkazov na izhodiščni dan, ki naj ne bi odražale realnega stanja (realne vrednosti) nenominiranega kapitala. Pri opredelitvi celotnega kapitala (4. točka drugega odstavka 2. člena) naj bi se upoštevale nekatere postavke (sklad skupne porabe, sklad varnostne rezerve, preventivni sklad), ki nimajo lastnosti kapitala. Delniški kapital pa po drugi strani predstavlja dejanska vplačila v času ustanovitve zavarovalnice.(*1) Rezultat izbrane metode naj bi bila določitev nerealne in previsoke vrednosti nenominiranega kapitala ter s tem nepravilno razmerje med obema vrstama kapitala. Ker so pravice družbenikov delniške družbe (korporacijske pravice) vezane na njihove deleže v (osnovnem) kapitalu družbe, ima določitev višine deleža v celotnem kapitalu neposredne posledice na njihove pravice. Ker naj bi bil delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu določen nerealno in na škodo delniškega kapitala, naj bi to predstavljalo tudi poseg v lastninsko pravico znanih delničarjev (kršitev 33. člena ustave); zmanjšali naj bi se njihovi deleži in s tem tudi iz njih izvirajoče pravice. Takšno urejanje pomeni po mnenju pobudnic tudi kršitev načela zaupanja v pravo (2. člen ustave) oziroma kršitev prepovedi povratne veljave zakonskih določb (155. člen ustave), saj spreminja (posega v) njihove (že pridobljene) pravice.

Tudi način uskladitve deleža nenominiranega kapitala zaradi spremembe razmerij med obema vrstama kapitala, ki je nastala po izhodiščnem dnevu zaradi izplačila dobička znanim delničarjem, je po mnenju pobudnikov protiustaven, saj obravnava obe vrsti kapitala različno. Na podlagi drugega odstavka 4. člena ZLPZ-1 se znesek dividende, ki bi pripadel nenominiranemu kapitalu in predstavlja terjatev do zavarovalnice, spremeni v stvarni vložek, za katerega vrednost se poveča nenominirani kapital v celotnem kapitalu zavarovalnice. Ker so si znani delničarji dividende izplačali, bi moralo veljati enako tudi za nenominirani kapital. Zakon bi moral predvideti način izplačila dividend. Ker se s spremembo terjatve za izplačilo dividend v stvarni vložek spremeni tudi lastniška struktura zavarovalnice, se spremenijo razmerja v deležih. Takšna sprememba pa posega v korporacijske pravice znanih delničarjev (posega v 33. člen in predstavlja tudi kršitev 2. in 155. člena ustave).

Vse pobudnice izpodbijajo tudi določbo 5. točke drugega odstavka 2. člena v zvezi s 5. in z 18. členom ZLPZ-1. Izpodbijane določbe naj bi kršile načelo zaupanja v pravo (2. člen ustave) in posegale v pridobljene pravice znanih delničarjev (155. člen ustave). Znani delničarji naj bi pri sklepanju o povečanju kapitala upravičeno pričakovali, da bo povečanje osnovnega kapitala imelo tiste učinke, ki so jih predvidevali tedaj veljavni predpisi in statut zavarovalnice. Izpodbijana ureditev pa naj bi posegla tudi v razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo ZLPZ-1. Zato so po mnenju pobudnic ustavno sporne zlasti tiste določbe, ki predpisujejo, da se pri izračunu razmerja med nenominiranim in delničarskim kapitalom ne upoštevajo povečanja osnovnega kapitala (dokapitalizacije), o katerih je skupščina zavarovalnice odločila po 1. 1. 2001, že pridobljene korporacijske pravice iz povečanja osnovnega kapitala pa spreminjajo v terjatve do zavarovalnice. To naj bi pomenilo odvzem korporacijskih pravic, kar predstavlja poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave. Izpodbijane določbe naj bi kršile tudi načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave), saj naj ne bi bilo razlogov za različno urejanje dokapitalizacij pred 1. 1. 2001 in po tem datumu.

Nekatere pobudnice izpodbijajo tudi del prvega odstavka 21. člena ZLPZ-1, ki določa, da postane Odškodninska družba imetnica novih delnic Pozavarovalnice Sava z dnem pravnomočnosti odločbe vlade iz prvega odstavka 11. člena zakona. Menijo, da bi moral zakonodajalec tudi pri lastninjenju pozavarovalnic upoštevati pričakovalna upravičenja v korist ustanoviteljev in zavarovancev. Ker tega ni storil, naj bi z izpodbijano določbo posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave.

Dalje izpodbijajo določbe 11. člena v povezavi s 16. in 17. členom ZLPZ-1. Ustavno sporne naj bi bile zlasti tiste določbe, ki posegajo v upravljalska upravičenja znanih delničarjev (peti odstavek 11. člena, 16. in 17. člen). Menijo, da bi smel zakonodajalec predpisati samo pravila za določitev titularjev nenominiranega kapitala, odločanje o vzpostavitvi novih razmerij pa bi moral prepustiti organom družbe. To naj bi bilo v neskladju z 2. in s 155. členom ustave. S prenosom delnic, izdanih za nenominirani kapital zavarovalnic, na skrbnika, kar za pobudnice pomeni prenos na državo, naj bi bili lastninski upravičenci do novih delnic v neenakopravnem položaju do države kot enega od lastninskih upravičencev. Tudi sicer naj bi bila ureditev instituta skrbnika v celoti sporna, saj naj bi zasledovala protiustaven cilj – pridobitev vseh delnic, ki se bodo izdale za nenominiran kapital, in s tem uresničevanje vseh korporacijskih pravic iz tega naslova s strani države. Država tako po njihovem mnenju sodeluje pri upravljanju družbe, ostali lastninski upravičenci pa ne sodelujejo. To naj bi bilo v nasprotju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.

Določba četrtega odstavka 11. člena naj bi bila v neskladju tudi s 23. členom (pravica do sodnega varstva) in s 25. členom ustave (pravica do pravnega sredstva), saj lastninskim upravičencem kakor tudi znanim delničarjem odreka pravico, da bi sami sodelovali v postopku in tako sami zavarovali svoje pravice. Določa namreč, da vlaga pravna sredstva zoper odločbo vlade v imenu znanih delničarjev zavarovalnica, v imenu lastninskih upravičencev pa skrbnik, tj. odškodninska družba).

Po mnenju pobudnic so tudi predpisani pogoji za določitev pričakovalnih upravičenj določeni tako, da onemogočajo njihovo pridobitev, kar naj bi pomenilo poseg v 33. člen ustave. Pri tem navajajo zlasti določbe četrtega in petega odstavka 20. člena ter 28. člena ZLPZ-1.

Dalje izpodbijajo tudi način uresničitve pravice zavarovancev – pravnih oseb do pridobitve novih delnic zavarovalnice (zlasti četrti odstavek 24. člena ZLPZ-1). Menijo, da je prvi odstavek 24. člena zakona, ki določa odplačno pridobitev novih delnic zavarovalnice, v neskladju z ustavo in pomeni poseg v njen 33. člen. Ker pa odplačnost velja le za pravne osebe iz prvega odstavka 24. člena zakona in ne tudi za pravne osebe iz tretjega odstavka 24. člena, naj bi to pomenilo tudi kršitev načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena ustave. Vse pobudnice izpodbijajo določbe četrtega odstavka 24. člena zakona, ki predpisuje, da se cena delnice zavarovalnice za odkup s strani pravnih oseb določi na podlagi ocenitve vrednosti zavarovalnice na dan 1. 1. 2001. Takšna ureditev naj bi pomenila poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave.

Državni zbor zavrača vse očitke pobudnikov kot neutemeljene. Meni, da zakonodajalec ni bil dolžan zagotoviti delavcem zavarovalnic pravice do notranjega odkupa delnic, temveč jih je obravnaval tako, kakor je obravnaval delavce, zaposlene pri delodajalcih, ki se niso lastninili ali so se lastninili po posebnih predpisih. Zatrjuje, da je z izpodbijanim zakonom zasledoval ustavno dopusten cilj in da je pri oblikovanju zakonskih določb v celoti upošteval tudi odločbo ustavnega sodišča št. U-I-117/00. Meni, da je predpisana metoda za določitev deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnice na izhodiščni dan ena od priznanih strokovnih metod in da ne povzroča neenakopravnega obravnavanja obeh vrst kapitala. Predpisani način usklajevanja razmerja med obema vrstama kapitala zaradi sprememb, ki so nastale kot posledica izplačil dobička znanim delničarjem in povečanja osnovnega kapitala z vložki, naj bi zagotavljal enako obravnavanje obeh vrst kapitala. Meni, da ZLPZ-1 ne posega v pridobljene pravice znanih delničarjev niti jim ne odvzema ali omejuje korporacijskih pravic. Znani delničarji naj bi že ob vplačilu svojih vložkov vedeli, da bo nenominiran družbeni kapital olastninjen in da bo med posameznimi delničarji zavarovalnice šele tedaj vzpostavljeno pravo razmerje.

Državni zbor zavrača tudi vse očitke, ki se nanašajo na pristojnosti vlade glede določitve deleža nenominiranega kapitala, zlasti očitek, da bi morala o takšnih spremembah sklepati skupščina delničarjev. Meni, da je tako znanim delničarjem kakor tudi pričakovalnim upravičencem iz 123. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90 in nasl. – v nadaljevanju: ZTSPOZ90) zagotovljeno ustrezno pravno varstvo zoper odločbe vlade. Poudarja, da je tudi institut skrbnika nujen, saj zagotavlja, da bo nenominirani kapital lahko sodeloval že pri odločitvah prve skupščine, ne pa šele po pravnomočnosti odločb vlade iz 11. člena ZLPZ-1. Kot neutemeljene zavrača tudi očitke, ki se nanašajo na postopek določitve višine deleža posameznega upravičenca in na določbe o načinu uresničitve pravice do pridobitve novih delnic zavarovalnice.

Tudi vlada v poslanem mnenju zatrjuje, da so pobude neutemeljene. Poudarja, da je cilj ZLPZ-1 določitev deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic in iz tega izhajajočih pravic ter določitev titularja (titularjev) nenominiranega kapitala v zavarovalnicah. Zato ZLPZ-1 po njenem mnenju ne posega v korporacijske pravice znanih delničarjev, saj v zavarovalnicah, ki so predmet tega zakona, nikoli ni bilo opredeljeno celotno število delnic, ki bi vključevalo tudi nenominirani kapital. Znani delničarji so izvrševali korporacijske pravice, zlasti upravljalska upravičenja, sami, neupoštevajoč pri tem nenominirani (družbeni) kapital. Prav tako naj se znani delničarji ne bi mogli sklicevati na kršitev načela zaupanja v pravo in kršitev prepovedi retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice, saj so že ob ustanavljanju zavarovalnice kot delniške družbe v letu 1991 vedeli, da bo obseg nenominiranega kapitala in njegov delež v celotnem kapitalu in s tem tudi delež znanih delničarjev s posebnim zakonom določen šele pozneje. Vlada podrobneje odgovarja tudi na navedbe pobudnikov glede neustavnosti posameznih izpodbijanih določb ZLPZ-1 in jih zavrača.

Ustavno sodišče je pobude, vložene do 1. 7. 2002, s sklepom št. U-I-225/02 z dne 4. 7. 2002 sprejelo in zadržalo izvrševanje 11. člena ZLPZ-1, kot način izvršitve začasnega zadržanja pa določilo, da lahko skupščine zavarovalnic do končne odločitve ustavnega sodišča odločajo o dokapitalizacijah le s soglasjem vlade. O navedenih pobudah je ustavno sodišče opravilo javno obravnavo. Ustavno sodišče je po opravljeni javni obravnavi sprejelo tudi pobudo Leka, Pomurskih mlekarn in Zgornje savinjske kmetijske zadruge, jo zaradi skupnega obravnavanja združilo z zadevo št. U-I-225/02 in, ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Glede na navedbe v pobudah so predmet izpodbijanja in zato presoje ustavnega sodišča določbe ZLPZ-1, ki jih lahko razvrstimo v naslednje vsebinsko povezane skupine:

– določbe, ki urejajo način določitve deleža nenominiranega kapitala v kapitalu zavarovalnice in način uskladitve deleža nenominiranega kapitala zaradi sprememb razmerja med obema vrstama kapitala (prvi odstavek 3. člena v povezavi s 3. in 4. točko drugega odstavka 2. člena; drugi odstavek 3. člena v povezavi s 5. točko drugega odstavka 2. člena in v tej zvezi drugi odstavek 4. člena; 18. člen in prva alinea prvega odstavka 21. člena);

– določbe, ki urejajo postopek uskladitve kapitalskih razmerij v zavarovalnici (11. člen in v povezavi z njim 16. in 17. člen);

– določbe, ki urejajo institut skrbnika (16. člen);

– določbe, ki urejajo podlage za določitev pričakovalnih upravičenj (četrti in peti odstavek 20. člena, 4. točka prvega odstavka 23. člena, prvi in drugi odstavek 28. člena ter 30. člen);

– določbe, ki se nanašajo na način uresničitve pravice zavarovancev – pravnih oseb do pridobitve novih delnic zavarovalnice (24. člen).

ZLPZ-1 je zakonodajalec sprejel potem, ko je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-117/00 razveljavilo ZLPZ, ker je ocenilo, da je bil v neskladju z ustavo. V obrazložitvi je navedlo, da bi moral zakonodajalec upoštevati "pričakovalne pravice" pobudnic, ki so izhajale iz 123. in 123.a člena ZTSPOZ90. Ker tega ni storil, je kršil 33. člen ustave. S tem naj bi kršil tudi 2. člen ustave in sicer načelo varstva zaupanja v pravo. Ustavno sodišče je poudarilo (zlasti točka 46), da bi zakon moral omogočiti, da se ugotovi njihov delež na podlagi vloženih sredstev, ugotovi oziroma določi lastnik na tistem delu kapitala zavarovalnice, ki bi morda ostal nenominiran, in da se na tej podlagi določijo razmerja med delničarji ter da se pobudnice utemeljeno sklicujejo na to, da so se zanašale na njegove določbe v zvezi s preoblikovanjem zavarovalnih skupnosti in še posebej na določbe drugega in tretjega odstavka 123. člena tega zakona, ki jim priznava določena premoženjska upravičenja v zavarovalnicah, upoštevajoč določbo 123.a člena navedenega zakona pa pričakovale, da bo bodoči napovedani zakon preoblikovanje družbenega kapitala v zavarovalnicah uredil tudi ob spoštovanju v ZTSPOZ90 že predvidenih premoženjskih upravičenj.

Pobudnice zatrjujejo, da je tudi ZLPZ-1 obremenjen s pomanjkljivostmi, zaradi katerih je ustavno sodišče razveljavilo ZLPZ. Zakonodajalec naj namerno ne bi spoštoval odločbe ustavnega sodišča št. U-I-117/00 in naj bi s posameznimi zakonskimi določbami, ki so predmet izpodbijanja, poskušal doseči ustavno nedopusten cilj, tj. določitev deleža nenominiranega kapitala v čim večjem obsegu (in z očitno načrtnim neenakopravnim obravnavanjem znanih delničarjev) z uporabo protiustavnega načina (metode) za ugotavljanje deleža; z načinom določitve upravičenj pričakovalnih upravičencev (zaradi dokaznega bremena) naj bi v neskladju z ustavo in s stališči ustavnega sodišča omogočil dejansko nacionalizacijo tega dela kapitala.

Že samo neupoštevanje odločbe ustavnega sodišča naj bi po mnenju pobudnic pomenilo kršitev 2. člena in drugega odstavka 3. člena ustave. Neupoštevanje odločbe ustavnega sodišča s strani zakonodajalca bi sicer lahko pomenilo kršitev navedenih določb ustave, kar je ustavno sodišče že večkrat poudarilo (še zlasti v odločbi št. U-I-114/95 z dne 7. 12. 1995, Uradni list RS, št. 8/96 in odl. US IV, 120). Vendar je treba upoštevati, da je v navedenih primerih šlo za neupoštevanje odločbe z opustitvijo izvršitve zakonodajne naloge – sprejem ustreznega zakona oziroma opustitev zakonodajne ureditve določenega vprašanja. V konkretni zadevi je zakonodajalec zakonsko uredil določeno vprašanje (lastninjenje zavarovalnic), vendar naj pri tem ne bi upošteval odločbe ustavnega sodišča. Ali so trditve pobudnic utemeljene, je ustavno sodišče ugotavljalo, ko je ocenjevalo izpodbijane določbe zakona. Če bi ugotovilo, da so izpodbijane določbe zakona neustavne iz razlogov, zaradi katerih je razveljavilo ZLPZ, bi iz istih razlogov razveljavilo tudi ZLPZ-1, vendar ne, ker bi bil v neskladju z odločbo Ustavnega sodišče, temveč ker bi bil v neskladju z ustavo.