17. Zakonodajalec je tek obresti s pravilom ne ultra alterum tantum omejil tako v primeru, ko dolžnik dolguje zapadle zamudne obresti kot tudi v primeru, ko dolžnik dolguje zapadle pogodbene obresti. Predlagatelj 376. členu OZ očita neskladje z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker meni,da bi moral zakonodajalec tek zapadlih, pa neplačanih zamudnih in pogodbenih obresti urediti različno. Zagovarja stališče, da zaradi njihove narave in namena pravilo ne ultra alterum tantum ne bi smelo veljati za zamudne obresti.
18.
Da sta instituta pogodbenih in zamudnih obresti različna, je Ustavno sodišče pojasnilo že v 14. točki obrazložitve te odločbe. Obresti ureja vrsta zakonskih pravil. Mednje spadajo ne le določbe, ki določajo obveznost plačila obresti in višino obrestne mere, temveč tudi druga (omejitvena) pravila. Sestavni del teh pravil je od 1. 1. 2002 tudi pravilo ne ultra alterum tantum,(8) ki po ureditvi v OZ velja za zamudne in pogodbene obresti. Pravilo je eno izmed varoval, ki naj preprečijo, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom.(9)
19.
Za zagotavljanje in vzdrževanje pravičnega razmerja med strankama obligacijskega razmerja ima zakonodajalec poleg pravila ne ultra alterum tantum na voljo različne instrumente, zlasti višino obrestne mere, domnevo oderuških obresti, prepoved obrestnega obrestovanja, valorizacijo denarnih obveznosti, pravico do popolne odškodnine, pravila o vračunavanju izpolnitve, zastaranje idr. Šele rezultat njihovega medsebojnega delovanja in usklajenosti, značilnosti delovanja trga kapitala ter učinkovanja splošnih pravnih načel in načel obligacijskega prava lahko da pravo sliko o ravnovesju položajev upnika in dolžnika v različnih dejanskih in pravnih situacijah. Naloga zakonodajalca je, da določi takšno (kombinacijo) pravil, ki naj varujejo položaja upnika in dolžnika in med njima ustvarjajo in ohranjajo primerno ravnovesje. Pri tem mora izhajati iz posebnosti njunih položajev in ciljev, ki jih ureditev pogodbenih in zamudnih obresti zasleduje ter iz danih gospodarskih in socialnih razmer.
20.
Glede na navedeno je treba učinke izpodbijanega pravila ne ultra alterum tantum presojati v kontekstu celotne ureditve zamudnih in pogodbenih obresti. Kljub temu, da velja za obe vrsti obresti, to pravilo v kombinaciji z drugimi zakonskimi določbami v enem in drugem primeru učinkuje različno. Ko vsota zapadlih in neplačanih pogodbenih obresti doseže glavnico, pogodbene obresti nehajo teči. Pravni red upniku za izterjavo razlike do celotnega zneska pogodbeno dogovorjenih obresti ne daje pravnega varstva. Drugačen je položaj upnika (in dolžnika), ko gre za zamudne obresti. Ena izmed nalog zamudnih obresti je, da dolžnika spodbujajo k plačilu. Ta učinek s prenehanjem teka zamudnih obresti (ko vsota zapadlih in neplačanih zamudnih obresti doseže glavnico) sicer preneha, vendar ima upnik še vedno pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine,(10) če mu zaradi trajanja dolžnikove zamude nastaja nadaljnja škoda. Obe civilni sankciji, zamudne obresti in splošna civilna sankcija za kršitev pogodbene obveznosti imata namreč enako (skupno) funkcijo: povrnitev škode, ki zaradi kršitve obveznosti (zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti) druge pogodbene stranke lahko nastane upniku.(11)
21.
Čeprav pravilo, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, velja v obeh primerih, sta ureditvi zamudnih in pogodbenih obresti različni. Ker torej velja za dva različna instituta različna ureditev, ne gre za primer iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali je zakonodajalec z določitvijo istega pravila v obeh primerih sploh povzročil situacijo, ki bi jo bilo mogoče obravnavati z vidika načela enakosti pred zakonom.