(1)
Policist ima pravico do verske duhovne oskrbe na podlagi izrecne želje.
(2)
Policist uresničuje pravico do verske duhovne oskrbe v času, ko neposredno ne opravlja nalog, v času pripravljenosti na delovnem mestu ali času, ki je določen za počitek. Praviloma se čas, ko je policist pri verski duhovni oskrbi, ne šteje v delovni čas, razen v primerih, določenih v tretjem odstavku tega člena.
(3)
V izjemnih primerih (npr. daljše neprekinjeno delo zaradi posebnih okoliščin, kot so naravne nesreče, izredno stanje, delo v vojnih razmerah in podobno) se lahko verska duhovna oskrba policistov izvaja tudi med delovnim časom, vendar pa zaradi tega ne sme biti ovirano izvajanje nalog.
(4)
O izvajanju duhovne oskrbe na podlagi prejšnjega odstavka odloči generalni direktor policije za uslužbence generalne policijske uprave, direktor policijske uprave za uslužbence policijske uprave, v mednarodnih mirovnih in drugih misijah pa vodja slovenske misije v soglasju z vodstvom teh misij.