(1)
Davčni dolg se šteje za neizterljivega, če je davčni dolžnik umrl in ni pustil niti premičnega niti nepremičnega premoženja, iz katerega bi se mogli davki izterjati, če ne gre za davčno obveznost, ki se prenese na pravne naslednike.
(2)
Pri pravnih osebah se dolg šteje za neizterljivega, če ga ni mogoče izterjati od njih niti iz jamstva in zavarovanja dolga ter od pravnega naslednika.
(3)
Davčni dolg se šteje za neizterljivega, če je pravica do izterjave davčnega dolga zastarala.
(4)
Davčni dolg, ki se šteje za neizterljivega, se odpiše, če ni z zakonom določeno drugače.