1. člen
(pravica do mednarodne zaščite)
(1)
S tem zakonom se določajo načela, pogoji in postopek za pridobitev in prenehanje mednarodne zaščite ter status, pravice in dolžnosti prosilcev za azil in beguncev v Republiki Sloveniji. Mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite po tem zakonu.
(2)
Republika Slovenija daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS – MP, št. 9/92 – v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija).
(3)
Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.
(4)
Pristojni organ ugotavlja pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje, določene v Ženevski konvenciji, in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.