Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)

Lastnik spomenika je upravičen do nadomestila, če se mu zaradi varstvenega režima poslabšajo pogoji za gospodarsko izkoriščanje spomenika in tega v okviru varstvenega režima ni mogoče nadomestiti z drugo dejavnostjo.

Pogoj za pridobitev pravice do nadomestila je, da varstveni režim omejuje obseg in način gospodarskega izkoriščanja v okviru dejavnosti ali rabe, ki jo je stvar zagotavljala oziroma imela pred razglasitvijo, ali da določa drugačno gospodarsko dejavnost ali rabo od tiste pred razglasitvijo.

Merila za določanje višine nadomestila so:

razlika med višino prihodkov, kakršne je zagotavljala gospodarska dejavnost pred uveljavitvijo varstvenega režima, in višino prihodkov, ki jih je dejansko mogoče pričakovati po uveljavitvi varstvenega režima,

ocena gospodarske koristi ali ugodnosti, pridobljene na podlagi statusa spomenika,

možnost pridobitve javnih sredstev za izvedbo ukrepov, ki bi omilili izgubo prihodkov od gospodarskega izkoriščanja spomenika.

Nadomestilo se lahko določi v enkratnem znesku ali v letnih zneskih. Nadomestilo za spomenike državnega pomena se določi s pogodbo med ministrstvom in lastnikom, za spomenike lokalnega pomena pa s pogodbo med pristojnim organom pokrajine ali občine, ki je spomenik razglasila, in lastnikom.

Rok za vlaganje zahtevkov za nadomestilo je največ eno leto po uveljavitvi akta o razglasitvi. V primeru spomenika državnega pomena se zahtevek za odškodnino vloži pri ministrstvu, v primeru spomenika lokalnega pomena pa pri pristojnem organu pokrajine ali občine, ki je spomenik razglasila. O zahtevku je potrebno odločiti v 60 dneh.

Če se država, pokrajina ali občina, ki je spomenik razglasila, in lastnik ne moreta sporazumeti o višini nadomestila iz četrtega odstavka tega člena, ga določi pristojno sodišče v nepravdnem postopku.

Če se zahtevek za nadomestilo zavrne v temelju, ga je po pravnomočnosti zavrnilne odločbe mogoče uveljavljati v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem.