Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2004

Identifikacijski sistem za kmetijska zemljišča in gozdove temelji na podatkih zemljiškega katastra. Parcela iz zemljiškega katastra (v nadaljnjem besedilu: katastrska parcela), ki je enolično določena s številko parcele in z imenom ter številko katastrske občine, je referenčni podatek za površino dejanske rabe, ki se navede v prijavi zemljišč ter v zahtevku za pomoči na površino.

Kmetijska zemljišča se prijavi tako, da se katastrske parcele združuje v enote rabe. Enota rabe je strnjena površina kmetijskega zemljišča z isto vrsto dejanske rabe, ki je v uporabi enega kmetijskega gospodarstva in na kateri raste ena vrsta kmetijske rastline ali v primeru dejanske rabe "njive in vrtovi" ena ali več vrst kmetijskih rastlin. Strnjena površina posamezne poljščine na njivi je poljina. Enota rabe je lahko sestavljena iz več katastrskih parcel, ene katastrske parcele ali dela katastrske parcele. Za posamezno enoto rabe se v zahtevku za pomoči na površino navedejo naslednji podatki:

številka enote rabe,

domače ime,

vrsta dejanske rabe,

identifikacijska številka trajnega nasada: MID-TN ter

podatki o posameznih katastrskih parcelah, ki enoto sestavljajo: ime in številka katastrske občine, številka katastrske parcele, površina katastrske parcele v hektarjih na štiri decimalke natančno in površina dejanske rabe na katastrski parceli v hektarjih na dve decimalki natančno. Gozd se prijavi tako, da se navedejo podatki za posamezne katastrske parcele in dejanska površina gozda.

Vrste dejanske rabe kmetijskih zemljišč iz prejšnjega odstavka so njive in vrtovi, hmeljišča, vinogradi, intenzivni sadovnjaki, ekstenzivni sadovnjaki, oljčniki, trajni travniki, plantaže gozdnega drevja, kmetijska zemljišča v zaraščanju ter neobdelana kmetijska zemljišča.

Enota rabe ali poljina, na kateri so drevesa in se hkrati uporablja za pridelavo poljščin v skladu s predpisom, ki ureja trg s poljščinami, se šteje za enoto rabe ali poljino, če lahko pridelava poteka na podoben način kot na enotah rabe ali poljinah, ki so brez dreves.

Če je znotraj posamezne poljine ali enote rabe površina, ki ni v kmetijski rabi, jo je potrebno vrisati na kopijo katastrskega načrta in odšteti pri prijavi dejanske rabe.

Vsaka krmna površina mora biti na voljo za rejne živali nepretrgoma za najmanj sedem mesecev, začenši z 20. marcem.

Če je krmna površina v skupni rabi jo Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljnjem besedilu: agencija) porazdeli med posamezna kmetijska gospodarstva v sorazmerju z njihovo uporabo ali pravico uporabe te površine.

Če leži krmna površina v sosednji državi članici Evropske unije, se šteje ta površina na zahtevo nosilca kmetijskega gospodarstva kot del njegovega gospodarstva, pod pogojem, da se nahaja v neposredni bližini kmetijskega gospodarstva in da ta krmna površina predstavlja manj kot polovico vseh kmetijskih zemljišč v uporabi tega kmetijskega gospodarstva ter da za te površine priloži izpisek, iz katerega je razvidno lastništvo.

V primeru skupne rabe zemljišč, ko ima kmetijsko gospodarstvo na paši na planini ali skupnem pašniku živali vsaj 80 dni, se mu površine trajnih travnikov na planini oziroma skupnem pašniku upoštevajo kot krmne površine za pomoči, opredeljene v predpisu, ki ureja trg za goveje meso. Delež krmnih površin, ki se priključi kmetijskemu gospodarstvu, se izračuna tako, da se upošteva sorazmerni delež površine, ki ga uporabljajo živali posameznega kmetijskega gospodarstva. Pri izračunu se upoštevajo vse živali, navedene na obrazcu "Pooblastilo uporabnikov planine/skupnega pašnika in zapisnik o prigonu živali na pašo" z upoštevanjem koeficientov za preračun v GVŽ, navedenih na tem obrazcu.

Določila prejšnjega odstavka se smiselno uporabijo tudi, ko ima kmetijsko gospodarstvo v uporabi individualno planino.

Minimalna velikost enote rabe oziroma poljine, za katero se lahko uveljavi zahtevek za pomoč, je 0,1 ha, razen če ni v drugih predpisih drugače določeno.