140. člen
(carinska vrednost in obračun carinskega dolga)
(1)
Če v zvezi z blagom, ki je bilo iz proste carinske cone vnešeno na preostalo carinsko območje nastane carinski dolg, in se carinska vrednost za to blago določi na podlagi dejansko plačane cene oziroma cene, ki jo je treba plačati za to blago, cena pa vključuje tudi stroške skladiščenja in ohranjanja blaga medtem, ko je bilo blago v prosti carinski coni, se ti stroški ne vštevajo v carinsko vrednost blaga, če so izkazani ločeno od dejansko plačane cene oziroma cene, ki jo je treba plačati.
(2)
Če je bilo blago iz prejšnjega odstavka v prosti carinski coni predmet običajnih postopkov in ravnanj iz prvega odstavka 83. člena tega zakona, se za določitev višine carinskega dolga upoštevajo narava blaga, njegova carinska vrednost in količina, ki bi se upoštevala za to blago v času nastanka carinskega dolga, če ne bi bili predmet običajnih postopkov in ravnanj. To pravilo se lahko upošteva le na predlog carinskega deklaranta in če je carinski organ vnaprej dovolil takšno ravnanje z blagom. Vlada določi izjeme od tega pravila.