5. člen
(osnovna načela pri načrtovanju cestnih predorov)
(1)
Pri načrtovanju predorov je treba uskladiti različne zahteve in omejitve, ki izhajajo iz pogojev gradnje in uporabe sodobnih predorov.
(2)
Predore projektira, gradi in nadzira ter vzdržuje za to usposobljeno in izkušeno osebje.
(3)
Predor mora izpolnjevati zastavljene funkcionalne zahteve. Omogočati mora pretok predvidenega števila vozil s predvideno vozno hitrostjo, pri čemer morajo biti izpolnjeni vsi predpisani pogoji za varnost v cestnem prometu.
(4)
Predori morajo biti načrtovani in izdelani tako, da je zagotovljena varnost uporabnikov in vzdrževalcev pri normalni uporabi in v izjemnih primerih.
(5)
Predor mora biti načrtovan in zgrajen tako, da so negativni vplivi na okolje med gradnjo in obratovanjem čim manjši.
(6)
Pri projektiranju podzemne zgradbe je treba upoštevati razmere v hribini, vključno s hidrogeologijo in lokalno tektoniko, saj lahko razmere v tleh močno vplivajo na horizontalni in vertikalni potek trase, obliko, prečni prerez ali celotno velikost predora.
(7)
Pri načrtovanju predora je treba izbrati ustrezno tehnologijo izkopa in podgradnje. Gradnja predora mora upoštevati ekonomiko, učinkovitost in varnost. V projektu je treba predvideti tudi druge postopke za izvedbo del, kakršna so: izdelava začasnih rovov, dostopi na gradbišče, razporeditev in organizacija delovišč, določitev deponij izkopanega materiala.
(8)
Z načrtom predora mora biti predvideno in zagotovljeno ustrezno vzdrževanje vseh predorskih sistemov in naprav.
(9)
Zahteve iz prejšnjih odstavkov tega člena morajo zadostiti določbam veljavnih nacionalnih in mednarodnih predpisov in standardov o načrtovanju in gradnji predorov.
(10)
Kadar so predori v zaporedju (sistem predorov), se oprema za nadzor in vodenje oziroma upravljanje prometa načrtuje skladno za celoten sistem predorov.
(11)
Na cestah zunaj sistema TEN se uporablja enaka oprema predorov kakor v sistemu TEN. V urbanih sredinah, kjer so vrste uporabnikov predora lahko tudi drugačne (pešci in kolesarji) in je normalni prečni prerez ceste skozi predor temu prilagojen, je treba obseg opreme predora določiti v projektu za vsak primer posebej. Kadar se predvidi skromnejša oprema od tiste v sistemu TEN, se v predoru obvezno omeji hitrost. Če je v njem samo motorni promet, se hitrost omeji na največ 70 km/h in na 50 km/h, če je namenjen tudi drugim uporabnikom.
(12)
Kadar število težkih tovornjakov s skupno maso nad 3,5 t presega 15 odstotkov povprečnega letnega dnevnega prometa ali je širina voznega pasu manjša od 3,5 m in je maksimalni nagib nivelete v predoru večji od 3 odstotkov, je treba narediti posebno analizo ocene tveganja, s katero se ugotovi potreba po vgradnji zahtevnejše opreme v predoru.
(13)
Kadar se enocevni predor načrtuje kot prva faza, mora projektna rešitev izhajati iz končne zasnove objekta (dvocevni predor) in vsebovati vse potrebne končne oziroma začasne gradbene in prometne ukrepe, ki omogočajo nadaljevanje gradnje.
(14)
V predorih, namenjenih za kombinirani promet (za vozila ter pešce oziroma kolesarje), je treba obe vrsti prometa med seboj fizično ločiti. Izjema so predori v mestih, v katerih je dovoljena največja hitrost vozil 50 km/h.
(15)
Pri projektiranju in gradnji predorov je dopustno uporabiti alternativne rešitve, če se dokaže, da z njimi predlagane rešitve zagotavljajo vsaj enako ali višjo raven varnosti in uporabnosti pri gradnji in uporabi predora.
(16)
V primerih iz prejšnjega odstavka je uporaba standardov, smernic in tehničnih specifikacij, ki jih določa ta uredba, neobvezna.